Prizori iz življenja mladega zdravnika: Bela hala, ki ne spi

Jaz si nisem znal. Ta izkušnja je onkraj domišljije. Pred epidemijo covida-19 smo imeli v enoti intenzivne terapije infekcijske klinike deset postelj za intubirane bolnike. Intenzivna enota interne klinike jih je imela štirinajst. Za teh štiriindvajset ljudi je skrbelo nekaj deset intenzivistov in približno dvakrat toliko medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Imeli smo ustaljen sistem z delujočo logistiko. Potem pa je padla bomba. In nenadoma je Univerzitetni klinični center Ljubljana moral zagotoviti petinsedemdeset dodatnih mest za kritično bolne ljudi.

Svojo prvo izkušnjo z diagnostično-terapevtskim servisom sem že opisal. Iskanje pravega vhoda, vtis katastrofalnih razsežnosti kompleksa. Spomladi so bile obremenitve v resnici relativno znosne. Tokrat pa je šlo zares. Prišla je zima in decembra 2021, ko smo se potopili najgloblje v covidno krizo, sem bil poslan v intenzivno enoto DTS. Prvič v življenju sem bil poleg dopoldanske službe razporejen tudi v dežurstvo v intenzivi (vedno ob drugem dežurnem specialistu, seveda). Tam sem preživel najbolj naporno, neverjetno in zanimivo zimo v svojem življenju.

V tem času je bilo eno celo nadstropje našega servisa namenjeno covidni intenzivni enoti. Nadstropje je preveč blag izraz, saj ne opiše celotne mogočne dimenzije DTS. To je bila klinika znotraj klinike. Ogromne hale, postavljene in opremljene na izrazito premišljen, funkcionalen in asketski način. Ena hala namenjena kadru – tam najdemo nekaj seminarjev, ločenih s predelnimi stenami. Pa mize, ob katerih nas avtomati vabijo na kavo in sendvič. Sredi hale nekaj sob, kjer si lahko odpočijejo dežurni zdravniki. In veliki modri kontejnerji s simbolom civilne zaščite, v katerih so stranišča in tuši (ki so me po videzu prav tragikomično spominjali na sanitarije v poletnem kampu). Vse postavljeno aplikativno, asertivno, učinkovito. Ostale hale so bile namenjene bolnikom in, kot rečeno, eno celotno nadstropje za intenzivno terapijo kritično bolnih.

Kdo je kritično bolan? Kaj zajema ta definicija? Katera je tista nevidna meja in kdaj jo nekdo prestopi, da si »prisluži« ta naziv?

Enostavno rečeno je kritično bolan človek tisti, čigar življenje je neposredno ogroženo in bi bil brez podpore aparatov že mrtev. Ta definicija je sicer zelo splošna. Kronični ledvični bolnik, ki hodi trikrat tedensko na hemodializo, potem pa en dan prečka cesto, ne da bi pogledal levo ali desno, denimo, ni kritično bolan. Pa je odvisen od dializnega aparata in v tistem trenutku smrtno ogrožen. Vseeno mislim, da se razumemo.

Kar se covida tiče, so kritično bolni tisti, ki bi brez invazivne terapije umrli. To so tisti, ki sami niso sposobni več »predihati« bolezni. Njihova pljuča so preveč bolna, da bi lahko skrbela za primerno izmenjavo plinov in oksigenacijo krvi. Po navadi to spremljajo še motnje v drugih organskih sistemih. Pride do prekomernega strjevanja krvi in pojava strdkov v žilju spodnjih okončin. Posebej se bojimo infarkta v pljučnem tkivu, ki je že od virusa samega močno prizadeto – temu zapletu rečemo pljučna embolija. Pride do okvare ledvičnega delovanja, vnetja srčne mišice in padca krvnega tlaka. V tistem trenutku človek potrebuje intenzivista.

Kaj pa takrat, ko smo blizu te mračne, nevidne meje, nismo pa je še čisto zanesljivo prestopili? To je svojevrstna grozljivka. Takšni bolniki so po navadi sprejeti v enoto intenzivne nege. To je enota za tiste bolnike, ki so preveč bolni za navaden oddelek in potrebujejo poostren nadzor ter dodatne ukrepe za vzdrževanje ustrezne ravni kisika v krvi, niso pa še tako bolni, da bi potrebovali sprejem v enoto intenzivne terapije. EIN je torej drugo kot EIT. Po domače smo EIN rekli polintenziva, bolnikom tam pa »tisti, ki so z eno nogo v intenzivi«. Vam povem, da je bila to hudo težka noga.