Pručko je zamenjala za harmoniko
Pri nas doma smo vedno poslušali narodno-zabavno glasbo. Spomnim se, da sem velikokrat vzela v roke pručko, jo postavila pred televizor in tako čisto od blizu gledala oddaje, v katerih so nastopali kakšni ansambli. In je bila zraven harmonika. Že takrat sem sanjala, da bom nekoč imela svoj ansambel. Prej omenjeno pručko sem zamenjala za otroško harmoniko, ki je bila dejansko igrača in sem jo dobila od staršev. A mi ta kmalu ni zadostovala, hrepenela sem po pravi in starši so me uslišali,« pripoveduje Klavdija Ceglar. Pri osmih letih je dobila frajtonarico in njen zvok jo je tako prevzel, da se je odločila postati harmonikarica.
»Prve učne ure sem že takrat imela pri harmonikarju Toniju Sotošku, ki je bil moj mentor kar 10 let. Hitro je opazil mojo zagnanost in zaznal željo, da bi rada dosegla še več. Pobaral me je, ali bi se udeležila kakšnega harmonikarskega tekmovanja. In sem se, že leta 2007 na gradu Rajhenburg v Brestanici, kjer sem prejela prvo zlato plaketo. To mi je dalo še več zagona in Toni Sotošek je prav zame napisal več tekmovalnih skladb in priredb venčkov, ki sem jih igrala na še drugih tekmovanjih po vsej Sloveniji.« Trud je bil poplačan, saj je že leto zatem prejela bronasto plaketo tudi na Zlati harmoniki Ljubečna.
Večkrat je nastopala tudi v tujini: Avstriji, Španiji in Luksemburgu. Pet let je igrala tudi v narodno-zabavnem triu Nika. Po končani nižji glasbeni šoli v Novem mestu si je zaželela, da bi harmoniko poučevala tudi sama. In tudi ta želja se ji je uresničila, njen hobi je prerasel v poklic. Danes poučuje diatonično harmoniko v rodnem Šentvidu pri Stični, a tudi v Ljubljani. Njeni učenci pridno vadijo in sodelujejo na prireditvah in tekmovanjih, kjer dosegajo tudi lepe rezultate.
»Z glasbo radi razveseljujemo ljudi. Saj poznate tisti rek: sreča je v malih stvareh. In res, ko človek nekaj da, še enkrat toliko dobi nazaj. Ne da se z besedami opisati občutka, ko ob igranju pozabiš na vse skrbi, na ves svet in pozitivno energijo razdajaš publiki, ona pa ti jo vrača. Lepšega občutka ni,« pravi Klavdija, ki je za uresničene sanje neizmerno hvaležna staršem, saj so prisluhnili njenim željam in jo ves čas podpirali. »Hvaležna pa sem tudi svojemu dolgoletnemu mentorju Toniju Sotošku, ki mi je predal ogromno znanja. Pa tudi vsem drugim, ki so prispevali svoj kamenček k mozaiku, ki je danes popoln,« še poudari.
Skozi glasbo je spoznala veliko novih krajev in stkala veliko poznanstev. »Če ne bi bilo moje harmonike, verjetno vsega tega v tolikšni meri ne bi doživela.« Klavdija ima še kar veliko ciljev na glasbeni poti. Eden večjih je, da bi znanje predala še več učencem, ti pa bi z glasbo še naprej razveseljevali ljudi. »Zato: tisti, ki si želite igrati diatonično harmoniko, pridružite se mi,« sklene pogovor lastnica številnih priznanj in pokalov.
