Prvi slovenski muzej računalništva ponuja vpogled v zgodovino te vede
Poleti lani je v Ljubljani vrata odprl prvi slovenski računalniški muzej, v katerem si lahko človek ogleda marsikaj zanimivega iz zgodovine računalništva. Razvil se je iz zbirke računalniške opreme, ki jo je v kleti v Kersnikovi ulici nekoč hranila organizacija Kiberpipa. Odpreti bi se moral že leta 2020, a se je vse skupaj zavleklo zaradi pandemije koronavirusa.
V muzeju, ki ima prostore na Celovški 111 v ljubljanski Šiški, me je toplo sprejel vodja laboratorija Marko Štamcar, ki med drugim spremlja obiskovalce in vodi del skupin ter raziskuje zgodovino računalništva. Marka bo marsikdo prepoznal kot soustanovitelja multinacionalke Outfit7, ki je po svetu zaslovela s serijo iger o govorečem mačku Tomu in njegovih prijateljih. Po prodaji svojega deleža v podjetju, ki je zdaj v lasti kitajskih vlagateljev, se je Marko usmeril v prostovoljstvo in filantropijo, pri čemer je imel glavno vlogo pri pridobitvi prostorov za Računalniški muzej v Ljubljani.
Informacijska dediščina
Računalniški muzej, ki že od leta 2004 zbira in hrani informacijsko dediščino, je svoje prostore našel na Celovški 111 v Ljubljani in je del Kulturne četrti Šiška. S pomočjo bogate zbirke, ki obsega več kot 6500 primerkov strojne in programske opreme, knjig, revij in povezanih predmetov iz zgodovine razvoja računalništva pri nas in v tujini, javnosti omogoča razumevanje visoke informatiziranosti družbe, v kateri živimo. Za širšo javnost je odprt trikrat na teden, in sicer v četrtek in petek od 16. do 20. ure ter ob sobotah od 10. do 16. ure, drugače pa v njem redno potekajo različne delavnice, vodeni ogledi in dogodki, povezani s tehnologijo.
Kaj pa programje?
Aktualna razstava Kaj pa programje? se ukvarja z vsem, kar je povezano s programsko opremo. Obiskovalca že pri vhodu pozdravi analogni računalnik aritma meda iz Češkoslovaške iz 50. let 20. stoletja, ki je zanimiv tudi zato, ker nima ne tipkovnice ne zaslona, namenjen pa je bil računanju diferencialnih enačb, pri čemer so ukaze vnašali s kombinacijo žičnih povezav. Malo naprej stoji Turingov stroj iz lesenih ploščic. »Turingov stroj je miselni model, s katerim lahko razvijamo in preizkušamo algoritme, in predstavlja osnovni gradnik digitalnega računalnika,« razloži Štamcar.
Stari računalniki na razstavi dejansko delujejo, ljudje pa se jih lahko tudi dotaknejo.
S tem je povezan tudi zid slavnih, kakor bi mu lahko rekli, na katerem so velika imena iz zgodovine računalništva: od utemeljitelja algebre in algoritmov Muhamada Al Hvarizmija prek prve programerke Ade Lovelace, ki je v prvi polovici 19. stoletja spisala prve programe za še neobstoječi prvi mehanski računski stroj Charlesa Babbagea, do Alana Turinga, po katerem se imenujeta Turingov stroj in Turingov test, s katerim določamo, ali je nekdo človek ali robot, in drugih velikih imen razvoja računalništva v 20. stoletju.
Interaktivna razstava
»Nato pa že pridemo do prvih praktičnih stvari,« zagreto pove Štamcar, »pri katerih obiskovalce povabimo, naj poskusijo nekaj sprogramirati. Naše mnenje o muzeju je, da je programiranje sodobna pismenost in da bi vsakdo moral razumeti vsaj njegove osnove. Tukaj imamo semafor, pri katerem lahko njegovo obnašanje programiramo v že zelo zmogljivem programskem jeziku C++. Tu se pokaže, da je lahko zadeva zelo preprosta, če začnemo s kontroliranjem nekaj lučk.«
Naprej se obiskovalec sprehodi do hišnih računalnikov, kot sta ZX spectrum ali commodore 64, kjer lahko spiše kak programček v basicu ali pa naloži kako igro s kasete. Potem pa se začne predstavitev drugih naprav iz muzejske zbirke, ki so jih restavrirali, očistili in usposobili.
»Na njih je izbrana programska oprema, ki smo jo uporabljali v Sloveniji in bivši Jugoslaviji. Tule v kotu se skriva prva slovenska distribucija odprtokodnega operacijskega sistema linux iz leta 2000. Edinstvena priložnost za ogled so računalniki slovenske izdelave, na primer iskra delta partner. Ta računalnik še nima miške, zaslon pa je vgrajen v samo ohišje, lahko je imel trdi disk ali pa tudi ne. Tale naš primerek smo usposobili za delovanje, na njem pa imamo naloženo tudi igro glista, slovenski klon igre snake, ki jo je največ ljudi spoznalo na Nokijinih mobilnih telefonih. Glisto je napisal Tadej Gabrijel na kranjski gimnaziji na tečaju programiranja leta 1987. To je bila že davno pozabljena igra, mi pa smo jo našli na nekem disku.«
Strojna in programska oprema
Nasproti stoji prvi primerek osebnega računalnika IBM PC iz leta 1981, ki pa ima še dokaj malo skupnega s sodobnimi računalniki, še največ v tem, da ima Intelov procesor ... »Naš primerek nima niti trdega diska, ampak disketno enoto, prek katere je uporabnik najprej naložil operacijski sistem, nato pa je zamenjal disketo in nalagal svoje programe in datoteke. Prihaja z Instituta Jožef Stefan, kjer so ga uporabljali za spremljanje temperature v krški nuklearki,« razloži Štamcar.
Stari računalniki na razstavi dejansko delujejo, ljudje pa se jih lahko tudi dotaknejo.
Nadalje pridemo do računalnikov, na katerih se da preizkusiti slovensko programje, denimo IBM z windowsi 3.1 in s slovenskim tarokom, ki ga je razvila ekipa z Robertom Turnškom na čelu, ali pa igra enka istih avtorjev.
»Želimo, da se razmišlja o starem in novem, kako smo prišli do tega, da imamo v žepu pametni telefon, v katerem je združena vrsta naprav. Zato smo razstavili nekaj naprav, ki niso računalniki, kot so digitalna kamera, znanstveni kalkulator, bralnik e-knjig in glasbeni predvajalnik. Te naprave opravljajo točno določeno funkcijo, ker pa imajo strojno opremo, kakršna je tudi v računalniku, lahko z nekaj truda poganjajo tudi druge programe. In tako smo na vse namestili kultno streljačino doom, ki letos, mimogrede, praznuje 30 let,« pojasni Marko Štamcar.
Obiskovalci lahko doživijo tudi izkušnjo klicnega interneta. »V kameni dobi smo do interneta dostopali prek telefonske linije, pri čemer smo dosegali nizke hitrosti prenosa podatkov. Tale naš računalnik iz leta 1997 prek storitve The Internet Archive odpira arhivske spletne strani, kot je Matkurja, ki je bila prvi razširjeni slovenski spletni imenik in iskalnik. To so bili časi, ko smo čakali, da se naloži logotip, videov pa sploh nismo gledali ...« pravi Štamcar.
Legendarni stenar
Računalniški muzej je ob odprtju od organizacije Akademske in raziskovalne mreže Slovenije (Arnes) dobil najbolj znani slovenski strežnik stenar, ki je bil v uporabi čisto na začetku naše mlade države in je bil kritičen pri komunikaciji s tujino v času osamosvojitve. Imel je dostop do interneta in slovenski raziskovalci so lahko v imenu naše države komunicirali s svetom in poročali, kaj se dogaja in kakšno je dejansko stanje v državi.
Deležni smo bili še prijetne demonstracije računalniškega terminala gorenje delta paka 3000, na katerem nas je pričakal logotip Nedeljskih novic iz znakov, črk in številk v nostalgični zeleni barvi.
Skladišče in laboratorij
Sledil je spust v muzejski depo, kjer shranjujejo staro strojno in programsko opremo ter literaturo. V laboratoriju muzeja se ukvarjajo z raziskovanjem stare opreme, ki jo prek adapterjev priklopijo na sodobno opremo. V laboratoriju so, denimo, arhivirali stara trda diska iskre delta partner – na enem so našli glisto –, dva pa so morali poslati na reševanje v tujino. Mimogrede, deltin trdi disk je imel kapaciteto deset megabajtov, kar je zdaj nekako toliko, kolikor zasedeta dve fotografiji, posneti s pametnim telefonom.
Večino zbirke tvorijo naprave velikodušnih donatorjev.
V depoju poleg starih slovenskih računalnikov, kot je zelo redki iskra delta triglav, in tujih strojčkov hranijo tudi zelo obširno zbirko starih igralnih konzol z legendarnim Nintendovim gameboyem na čelu – in seveda iger zanje. Imajo tudi stare Applove in Nextove računalnike, ki smo jih pred leti uporabljali v naši medijski hiši Delo.
Hranijo tudi slovenske računalniške revije, med katerimi jih veliko ne izhaja več, slovenske igre in programsko opremo, pri kateri dajejo še poseben poudarek tisti, ki je prevedena v slovenščino. Skrbijo tudi za digitalizacijo starih revij, ki jih želijo javno ponuditi vsem zainteresiranim. A to je zelo drago in zamudno delo, ki ga opravljajo zunanji izvajalci. »Večino zbirke tvorijo naprave velikodušnih donatorjev. Vse stvari imajo potencial, da delujejo,« je sklenil Marko Štamcar.
