Rada bi ohranila to življenje čim bolj pestro

Igralki Marijani Brecelj je bil poklic položen v zibelko. Njena mama je bila legendarna igralka Ančka Levar, ki velja za eno od začetnic slovenskega gledališča, Marijana pa je bila zaposlena v Drami SNG Ljubljana in je od 60. let prejšnjega stoletja ustvarila več kot 100 gledaliških vlog. Nastopila je tudi v 15 celovečercih, več kot 50 televizijskih igrah in številnih nadaljevankah. Za ustvarjanje na področju gledališke, filmske in radijske igre ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije pred dvema letoma podelilo nagrado Marije Vera za življenjsko delo. Ko vedno razigrano Marijano ob najinem srečanju v njenem najljubšem lokalu sredi Ljubljane sprva povprašam po počutju in zdravju, me z nasmehom ošvrkne. »To so že nevljudna vprašanja za moja leta, se opravičujem. Ampak pogojno rečeno sem v redu.« Ob moji pripombi, da ji nič ne more priti do živega in da so leta samo številka, me hitro popravi: »Nasprotno! Zmeraj več mi prihaja do živega! Moram reči, da se po eni strani toleranca z leti veča. Pri sebi delam neko selekcijo, kaj me bo res čisto vrglo iz tira, kaj me pa sploh ne bo. To je prednost starosti. Seveda pa rastejo strahovi. Na primer ta moja generacija in na splošno moji kolegi so začeli kar odhajati. Reče se, da v našem gozdu že kar sekajo.« Nakar se še pošali na svoj prikupni način: »Mogoče pa je to še malo povezano z energetsko krizo, ampak v drugem pomenu.«

Cehovska nagrada in poklon

Priljubljena igralka že več kot 30 let živi v mirnem okolju, v materini rojstni hiši v Grahovem pri Cerknici. Vendar pogosto pride v prestolnico. »Ljubljana ponuja marsikaj, kar me še vedno zanima. Dogodki, gledališče in tako naprej ... Z leti sem postala bolj selektivna, ampak ponudba je v Ljubljani neverjetna.« Nazadnje smo jo videli na odprtju Pionirskega teatra, kjer nas je zabavala v družbi Gojmirja Lešnjaka. »Kar dobro sva speljala, bilo je luštno. Na odprtju teatra, ki je posvečen predvsem samozaposlenim v kulturi, so bili v glavnem samozaposleni v kulturi, torej tisti, ki se jih to neposredno tiče, in to se mi je zdela največja vrednota tega dogodka.«

Marijana še zdaj kot 76-letnica blesti v igralskih vlogah. »Zadnje čase sem veliko delala na televiziji, tudi na filmu. V kakšne velike projekte pa ne bi več šla, ker točno vem, koliko sem stara, do kod seže moja energija, tako da se ne bi rada pretirano dokazovala, sploh pa ne sama sebi. Zdi pa se mi pomembno, da ohranjam kondicijo. Mi imamo enega redkih poklicev, kjer potrebujejo tudi stare. Od mojega letnika pa aktivnih ni več v izobilju.« Slovenska kinoteka se ob obletnici rojstva igralke Ite Rina vsako leto pokloni vidnemu, zaslužnemu in izjemnemu filmskemu igralcu oziroma igralki in letos so dogodek posvetili Marijani, prireditev je potekala na borjaču Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači. Ko ji omenim to cehovsko nagrado, sprva ne najde besed. »Kako bi rekla, da ne bi zvenela preveč klišejsko ... Ko ti tvoji ljudje, ki poznajo posel, dajo takšno priznanje, je to v bistvu veliko. Izjemno sem bila presenečena in seveda vesela, da ne rečem počaščena. V Divači so me zelo presenetili. Na sebe nikoli nisem gledala kot na filmsko igralko, ampak so marsikaj izbrskali, kaj vse sem počela v teh letih.«

Fotografiji: Igor Modic

Prva vloga pri 13 letih

Na gledališkem odru ljubljanske Drame je stala že v drugem letniku akademije za gledališče, radio, film in televizijo, in sicer v predstavi Ta veseli dan ali Matiček se ženi, medtem ko je pred kamerami nastopila že pri 13 letih v filmu Matjaža Klopčiča Na sončni strani ceste. »Trenutno najbolj uživam v projektu Lahkonočnice, to so zvočne pravljice za lahko noč. Poleti sem snemala sklop pravljic, ki so posvečene otrokom prebežnikov. V pravljici je bila zmeraj ali bosanščina, ali ukrajinščina, ali albanščina. Za te otroke, ki se pri nas šolajo, je to odlična ideja. Tako kot smo zdaj za radio snemali o zavrženih stvareh in reciklaži. Te stvari me zelo zanimajo.« Ob tem želim izvedeti, ali tudi sama reciklira, predvsem obleke, a mi v smehu iskreno zaupa. »Jaz imam en velik problem, in sicer da zelo malo stvari zavržem. Moje omare pokajo po šivih, ampak jaz to tudi nosim. Toliko imam za obleči, da je to nenormalno, ampak pride izjemno prav. Poleti sem na primer z nadobudnimi fanti v Cerknici delala nadaljevanko, ki je brez proračuna, in seveda sem nekaj izbrskala v svoji omari in se oblekla.« Ko ne snema, najraje kolesari po poljskih poteh Notranjske. »Na koncu vasi se odpre Cerkniško jezero, zadaj pa so Javorniki. Zelo rada sem tudi v kakšni dobri gostilni in pojem kaj dobrega. Z veseljem spijem kakšen kozarec vina. Te stvari me veselijo. Prav tako me veseli dober film in pa predstava.«

Ljubezen bi bila nevarna

Marijana je že od majhnega želela biti igralka in tako ni bilo nobene dileme, kaj bo počela. A kar je poleg bogate kariere tudi zavidanja vredno, je to, da je še vedno polna mladostne energije. »O, hvala,« se nasmeji ob komplimentu. »To pa mislim, da kar imam v sebi. Tega se ne da privzgojiti, vsaj jaz si ne predstavljam, da bi se to dalo pridobiti s kakšno jogo ali z ne vem čim. Mislim, da sem temperament in energijo prinesla s sabo na ta svet od svojih staršev.«

Na začetku najinega pogovora se je pošalila, da v njihovem gozdu sekajo, zato jo povprašam, kako gleda na minevanje. »Moram reči, da ko so začeli odhajati moji, ampak res ti, s katerimi sem bila res povezana in dolgo skupaj – to so ljuba kolegica in tudi svakinja Alenka Vipotnik in njen brat in potem tudi moj mož –, takrat se mi je to zdelo čisto nerealno. Sploh nisem mogla sprejeti, pa so bili bolni in je bilo jasno, da to ne more iti nikamor. Zdaj sem nekako osvojila to minljivost v sebi in zase, in to je to. Seveda se s tem ne moreš sprijazniti. Ampak to nekako jemljem kot nekaj neizogibnega. Večnosti ni. Trudim se to življenje, kolikor mi ga je še ostalo, preživeti na najboljši način, torej na čim bolj poln način. To bi rada. Saj pridejo tudi prosti teki v življenju, sploh pa pri teh letih. Tudi neki občutki nepotrebnosti mogoče, ampak čez to pač še grem. In ja, rada bi ohranila to življenje čim bolj pestro. Moji najbližji mi tudi zelo pomagajo pri tem. In dve hčeri in njuna sopotnika in vnuka in tako naprej.« Ob koncu jo podrezam še o ljubezni, a mi Marijana z nasmehom odgovori. »Bognedaj, da bi se človek zaljubil pri teh letih! To bi bilo pa nevarno! Veš kaj, kar v redu se imam tako.«