Razdal premoženje in šel za puščavnika
Arnulf (francosko Arnoul ali Arnoulf) se je rodil okrog leta 582 blizu Nancyja v Loreni v pobožni frankovski plemiški družini, ki je imela velike posesti med Mozelo in Meuso. Kot mladenič je bil poklican na dvor avstrazijskega kralja Teodeberta II. (vladal 595–612), kjer se je šolal pri Gondulfu Provansalskem, pozneje pa je služil kot vojvoda Šelde. Med služenjem na dvoru se je zelo izkazal, bodisi kot vojaški poveljnik bodisi kot državni uradnik; v nekem trenutku je bil zadolžen za kar šest provinc. Okrog leta 596 se je poročil s plemkinjo, ki so jo v kasnejših virih poimenovali Dodi ali Doda (rojena okoli leta 584); imela sta dva sinova.
Avstrazija
Avstrazija je bilo ime severovzhodnega dela frankovske države v obdobju merovinških kraljev, za razliko od Nevstrije, ki je ležala na severozahodu. Obsegala je ozemlje današnje vzhodne Francije, zahodne Nemčije, Belgije, Luksemburga in Nizozemske. Glavno mesto je bil Metz.
Upošteval in cenil ga je tudi frankovski majordom Pipin Landenski, ki mu je pod enotno vodstvo uspelo združiti več delov frankovske države, ki so jih dotlej upravljali posamezni člani kraljeve družine. Pipin starejši je poleg tega ob sebi zbral najboljše predstavnike plemstva, ki so na državnem zboru v Parizu leta 615 sklenili, da morajo poslej škofe voliti le predstavniki Cerkve, škofi pa naj svoje duhovnike nastavljajo zgolj po cerkvenih predpisih. To je bil nujen in moder sklep, saj je bilo dotlej vse preveč protekcionizma, člani kraljeve rodbine pa so na škofovska mesta in druge odgovorne službe postavljali praviloma za to nevredne in nesposobne ljudi.
Da bi imel med škofi prepričanega zagovornika te reforme, je Pipin predlagal, da si v mestu Metz izberejo za škofa Arnulfa. Ta je s soglasjem žene, ki je odšla v samostan, to tudi postal. Kot škof si je še bolj prizadeval za molitev in spokornost, zato je veliko truda vložil v boljšo duhovniško vzgojo in prenovo Cerkve, hkrati pa poskušal vplivati tudi na večjo moralo v javnem življenju. Stežka, a postopoma mu je vendarle uspelo, da je v družbi uveljavil bolj krščanski red.
Kakor pravi legenda, sta Arnulfa mučila nasilje, ki ga je obdajalo, in strah, da je tudi sam sokriv za vojne in umore v vladajočih družinah. Obseden s temi grehi je odšel na most čez Mozelo. S prsta je snel škofovski prstan, ga vrgel v vodo in molil k bogu za odvezo grehov. Mnogo spokorniških let kasneje je ribič v škofovo kuhinjo prinesel ribo, v njenem želodcu pa so odkrili škofov prstan.
Arnulf je imel najdbo za božje znamenje in se umaknil s škofovskega položaja ter preostanek življenja preživel kot puščavnik. Odšel je v samostan Remiremont v južni Loreni. Razdal je svoje premoženje in se kot puščavnik naselil v celici blizu gobavcev. Zadnja leta svojega življenja je, srečen bolj kot kdaj prej, stregel revežem. Po njegovi smrti leta 1941 je njegov naslednik, škof Abbo, dal prenesti njegove posmrtne ostanke v Metz.
Katoliška cerkev ga je kanonizirala kot svetnika. V ikonografiji je pogosto prikazan z grabljami v rokah, večkrat tudi z ribo in prstanom, pogosto je prikazan tudi, kako neguje bolnike. Velja za zavetnika pivovarjev in mlinarjev ter za priprošnjika pri iskanju izgubljenih predmetov. Pripisujejo mu, da je nekoč rekel: »Iz človekovega potu in božje ljubezni je pivo prišlo na svet.«
Legenda o vrčku piva
Ko so farani Metza julija 642 odšli na Remiremont, da bi dobili nazaj posmrtne ostanke svojega nekdanjega škofa, je bilo zelo vroče. Teren je bil odljuden, s seboj pa so imeli zelo malo pijače. V trenutku, ko je izčrpana procesija nameravala zapustiti Champigneulles, je eden od faranov začel moliti: »Iskrena priprošnja blaženemu Arnulfu nam bo prinesla tisto, kar nam manjka.« Ostanki piva na dnu vrčkov so se takoj začeli večati in toliko narasli, da so si romarji potešili žejo in ga imeli dovolj tudi naslednji večer, ko so prispeli v Metz.
