»Razmišljaš samo o tem, ali boš preživel«
Ustvarila ga je televizija, saj je nastopal v legendarnih oddajah, kot so Periskop, TV Poper, Teater Paradižnik, Naša mala klinika. Gledalce je osvajal s humorjem, po katerem je še danes zelo prepoznaven. Ob najinem srečanju po dolgem času v Ljubljani se pošali v svojem slogu, in ko sedeva na vrt kavarne, mi najprej pove, da je pred dnevi na ljubiteljskem odru Šentjakobskega gledališča premiero v njegovi režiji doživel Cankarjev Za narodov blagor. Svojo najpomembnejšo igro, igro za življenje, pa je lani odigral na Golniku, ko je zaradi koronavirusa tri tedne preživel na intenzivnem oddelku.
»Bilo je izjemno zahtevno obdobje, ampak po drugi strani sem bil pomirjen, ker sem bil v zelo varnih rokah zdravnikov na Golniku. Kapo dol požrtvovalnim ljudem, sestram, zdravnikom in vsemu osebju!« Uspešno je prestal dolgo kalvarijo prebolevanja covida. »Najprej je kazalo zelo slabo, ampak so me postavili nazaj na noge.« Gojc še zdaj čuti posledice, ob pripovedovanju se mu v oči prikradejo solze. »Preden pljuča pridejo k sebi, potrebujejo nekaj časa. Še kakšno leto, dve ... pojma nimam.«
Prvič igra v materinščini
Počasi se pripravlja, da bo začel spet delati in nas razveseljevati. Zadnja tri leta se posveča predvsem svoji glasbeni komediji z naslovom Moj živòt je ROKentROL. »Z Jašo Jamnikom, soavtorjem igre, sva imela priložnost in čas, da sva to v miru dodelala. Verjamem, da uspešno, publika pa bo sama presodila oktobra. Tako da ni bilo prostega teka, ampak sem bil ves čas z mislimi in glavo pri tem projektu. Z mislimi sem bil sicer tudi pri svojih starih projektih, ki so še živi, kot sta Nune v akciji v vlogi matere prednice in Ljubim Njofro, kjer igram ženo imenitnega Vlada Novaka.«
Pripravlja se tudi na snemanje druge sezone nanizanke Gospod profesor. »Zelo se veselim, ker mislim, da je bilo prvih deset nadaljevanj res izjemen dosežek. Odlična režiserja, fotografija in cela igralska ekipa, predvsem pa so me izjemno prijetno presenetili mladi, ki sodelujejo. Gre za popolnoma novo, izjemno sproščeno generacijo, ki nima nobenih težav s kamero ali tremo ... perfektni so! Tudi nad rezultatom našega dela sem izjemno navdušen.«
Vidimo ga lahko tudi v priljubljeni seriji Ja, Chef!, kjer igra dobavitelja Jova. »Klasičen mešetar, ki ves čas nekaj muti, da bi čim ceneje dobil robo, pa jo čim dražje prodajal restavraciji – če uporabim zborno slovensko izreko, 'uturil'. Skratka, gnilo robo in smrdljive ribe poskuša bogato unovčiti. Zdi se mi zanimiv lik,« ga opiše z nasmehom. »Tukaj pa prvič igram v materinščini, v štajerskem dialektu.« Nakar mi po štajersko pove: »Jovo je tak fejst hepjen.«
Že vrsto let pa najraje svoj čas preživlja doma, na Krasu, zato ga slišimo govoriti tudi po kraško. »Gojim izjemno ljubezen do vseh slovenskih dialektov. Prekmursko žal ne govorim, ampak že veliko razumem, ker imam tam veliko prijateljev. Dialekte sem že kot slavist proučeval, vedno so me vznemirjali in mislim, da je to izjemno bogastvo slovenskega naroda. Tako da doma s svojimi sosedi govorim kraško, v Mariboru govorim materinščino s sorodniki, na Dolenjskem govorim tudi po njihovo, da se bolje razumemo ... Rečem si slovenski mulat, saj sem mešanica štajersko-kraško-notranjskih prednikov.«
Njegov rock'n'roll
Za svoje delo je prejel številne nagrade: Borštnikovo, Ježkovo, nagrado viteza dobre volje, postal je dvakratni komedijant leta na festivalu komedije v Celju, filmski igralec leta za film Trst je naš, prejel pa je tudi igralsko nagrado na mednarodnem festivalu v Zagrebu za vlogo Orgona v predstavi Tartuffe v režiji Vita Tauferja. Ko se ob kavi pogovoriva o igralstvu, pa mi izda, da je zanj to rudarsko garanje.
V bogati karieri je nanizal že več kot 60 gledaliških vlog in skoraj 60 filmskih in televizijskih. »Neka vznemirjenost pred vsako predstavo je. Ne vem, ali je to trema. Recimo, da je to pozitivna tremica, ki je motor delovanja vsakega igralca. Obstaja pa tudi negativna trema, ki je velika ovira pri delu. Ampak načeloma, če so stvari zvadene, če so določene in dogovorjene, te ni.« Glede na njegovo bogato kariero ne preseneča, da je postal letošnji ambasador Tedna ljubiteljske kulture – gre za vseslovenski projekt, namenjen popularizaciji ljubiteljske kulture, ki ga organizirata Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) in Zveza kulturnih društev Slovenije (ZKDS).
V nadvse prijetnem pogovoru se še enkrat vrneva v koronačas, ki mu ne bo ostal v lepem spominu, in zato ga povprašam, ali je pomislil, kako bi bilo, če ne bi mogel več ustvarjati. »V prvi fazi, ko je najhuje, razmišljaš samo o tem, ali boš preživel ali ne, pa ti je čisto vseeno, kaj bo potem. Pomembno je, da ostaneš na tej strani. Ko so se stvari začele vidno izboljševati, pa sem res začel razmišljati samo o delu. Ogromno časa sem posvetil prav svoji novi predstavi. Vizualiziral sem jo in sanjal, te misli in to razmišljanje so me dvigovali in bodrili, mi dajali vero in upanje, da takoj ko bo konec vsega tega sranja, gremo do konca in končno realiziramo, kar se že tri leta vleče. To me je res poganjalo. Ni bilo nobenega dvoma o tem, da ne bi bilo tako.«
V šali ga vprašam, ali je njegovo življenje res rock'n'roll. »Ko prideš v 60. leta, začneš čutiti, kako telo več ne uboga tako kot v mladosti. To je ta rock'n'roll. Moj oče je vedno govoril: Dajte nehat s tem ropotanjem in s tem vašim rokentrolom. Vsa generacija mojega očeta je govorila rokentrol, in ne rock'n'roll. Zato sem že v naslovu predstave naredil poklon očetu.«
Preden se posloviva, pa mi pove nekaj, kar si velja zapomniti: »Treba je gledati naprej in uživati v vsakem trenutku, ki ga živimo. Zgodovino pa prepustimo zgodovinarjem,« se nasmeji in odide novim projektom naproti.
