Resnična pravljica
Kralje in kraljice smo kot otroci spoznali predvsem v pravljicah. Takrat nismo razmišljali o tem, da nekdo vlada zgolj zaradi tega, ker je »prave« (torej modre) krvi, temveč smo le sprejeli dejstvo, da nekateri živijo v gradovih, drugi pa se jim morajo klanjati. Nekoliko pozneje, ko smo odraščali in v roke dobili prve tabloide, smo spoznali, da kralji in kraljice pravzaprav živijo tudi v sodobnem svetu. Pri nas, v Sloveniji in še prej v socialistični Jugoslaviji, jih sicer ni bilo, a bili so drugod po Evropi. Največ se je vedno pisalo o britanski kraljevi družini, ki je ponovni vzpon mednarodne priljubljenosti doživela s poroko princese Diane in princa Charlesa v osemdesetih letih. A tudi ta pravljica se je kmalu končala, saj je sledila nič kaj prijetna ločitev, princesa pa je postala nekakšen simbol zatiranih, revnih in bolnih, četudi je sama živela v gradovih, saj je tudi zlata kletka, četudi je kletka, še vedno zlata.
Zaradi razkošnega življenja, ki ga omogočajo tudi davkoplačevalci, mnogi (sploh pa danes) ne verjamejo več, da je težko biti kralj. Ali kraljica. Zadnjo, ki je na Otoku vladala rekordno dolgo, so Britanci pokopali lani – Elizabeta II. je bila prav tako nekakšen simbol, postala je institucija, blagovna znamka, za marsikoga večja od celotne britanske kraljeve družine. Njen sin, princ Charles, ki si je nadel ime kralj Karel III., je pri svojih 74 letih kot prestolonaslednik končno zasedel prestol. Za njim v vrsti čaka princ William. Potem je tu še Harry, ki pa je tako imenovana Rezerva. Slednji je tako naslovil tudi svojo avtobiografsko knjigo. Harry je bil že od nekdaj upornik, ko pa se je poročil z ameriško igralko Meghan Markle, so začele pokati stene obzidja britanskega gradu. Harry je s svojo izbranko odšel. Zapustil je kraljevino. Začela se je nova pravljica, ki morda ne bo imela srečnega konca. Ali pač?
Najbrž je v resnici težje kot biti kralj ali prestolonaslednik biti – Rezerva. Slednji do krone pride le, če prestolonaslednika doleti kakšna kruta usoda. A tokratna Rezerva, recimo mu raje Harry, ima nekaj, kar je imela njegova mama, princesa Diana, kraljica ljudskih src, in to je sočutje in podporo javnosti. Obenem pa tudi neumorno strast do resnice in odkritosti. V nedavnem intervjuju za britansko televizijo ITV (objavili ga bosta tudi ameriški TV-mreži CBS in ABC), ki je napovedal izid njegove knjige, je razkril, da je v življenju jokal zgolj enkrat, in sicer na pogrebu svoje mame, star 12 let.
V zloglasni knjigi, ki razburja britanski dvor, med drugim opisuje, kako ga je starejši brat fizično napadel, kako je izgubil nedolžnost in užival mamila, piše pa tudi o tem, kako sta brata nasprotovala očetovi poroki s Camillo Parker-Bowles, češ da sta se bala, da bo »zlobna mačeha«. Hja, spet kot v kakšni pravljici. In kakšen bo konec? Zaenkrat lahko o tem le ugibamo, saj najbrž še nismo niti na sredini te resničnostne pripovedke, ki jo spremlja domala ves svet.
