Režiser Peter Bratuša: »Slovenci si želijo dobrih slovenskih vsebin. In teh je premalo«
Rojeni Mariborčan je študiral filmsko fotografijo v Zagrebu. Poleg Gajinega sveta je kot direktor fotografije in producent posnel še celovečerni film Prebujanja in režiral več kot 250 reklamnih spotov.
Zdaj pa se je vrnil k igranemu programu s serijo Življenja Tomaža Kajzerja: v drugi sezoni petdelne, večplastne in intrigantne nanizanke se nam glavni junak v izvedbi igralca Matije Vastla vsakokrat predstavi v novem življenju. Pod večino projektov se podpiše skupaj s soscenaristko Špelo Levičnik Oblak.
S Petrom sva se nazadnje pogovarjala pred dobrim letom, ko je bil pred premiero filma Gajin svet 2, zdaj je pred premiero druge sezone nanizanke Življenja Tomaža Kajzerja. Takrat mi je zaupal, da ima tremo pred premiero. »Malo treme imam vedno. Bistveno več pa je čutim, ko so prisotni tudi gledalci, ki so kupili vstopnico in namenili svoj čas ogledu,« prizna ob srečanju v Kinodvoru; vprašam ga, v čem je največja razlika med filmom Gajin svet 2 in nanizanko Življenja Tomaža Kajzerja.
»Zagotovo je enak pristop. Vse, kar delam, počnem z enakim žarom in odgovornostjo do igralcev, ekipe in do veliko denarja, ki ga potrebujemo, da to sploh lahko delamo. Predvsem pa z izjemnim spoštovanjem do gledalcev, ki bodo to gledali. Veseli me, da to gledalci opazijo. Drugačne pa so seveda zgodbe in teme, ki jih s Kajzerjem odpiram.«
Vse, kar delam, počnem z enakim žarom, odgovornostjo in izjemnim spoštovanjem do gledalcev, ki bodo to gledali. Veseli me, da to opazijo.
Nora babi in dedi
Gajin svet je bil leta 2018 najbolj gledan slovenski film v kinematografih in leta 2020 najbolj gledan film na slovenskih televizijah, Gajin svet 2 pa je doživel še boljši sprejem: »Je izjemno lepa zgodba, ker je dosegel še boljši rezultat kot prvi del. Lepa tudi zato, ker sva z nekaterimi mladimi igralci tudi po snemanju ohranila zelo lep odnos. Uma Štader, filmska Gaja, naju s Špelo imenuje »nora babi in dedi« in midva se s tem strinjava,« se nasmeji.
Scenarij za priljubljeno mladinsko komedijo je napisal s Špelo Levičnik Oblak, a o nadaljevanju za zdaj še ne razmišlja. »V zadnjem letu se je zgodila resna inflacija mladinskih filmov. Imam neki čudni problem, da ne maram delati tega, kar delajo vsi. Ampak nikoli ne reci nikoli.« Zanima me, kako mu je uspelo napisati filmsko uspešnico. »Nemogoče je napovedati, kaj bo uspešnica in kaj ne. Zelo sem ponosen, da nama je s Špelo to uspelo narediti dvakrat. In drugič še boljše kot prvič. Zdi se mi, da je to zato, ker spoštujeva gledalce, nagovarjava relevantne teme, iščeva pravi ton nagovora in ker nama je verjetno uspelo tudi ohraniti otroka v sebi.« Tudi zaradi tega se mu ni bilo težko vživeti v lik otroka.
»Pri delu z otroki najbolj uživam v njihovem razvoju, ko iz navadnega najstnika, po dolgotrajnem procesu vaj, naenkrat začutijo, da lahko njihova spontanost dobi moč in obliko ter so lahko odlični soigralci svojim vzornikom. Hvaležen sem velikim igralcem, kot so Ajda Smrekar, Sebastian Cavazza in drugi, ki so jih pri tem usmerjali in sprejeli kot sebi enake.«
V pogovoru izvem, da sicer redko razmišlja o svojem otroštvu. »Verjetno zato, ker je bilo lepo. Sem se pa po smrti moje mame ravno med snemanjem Kajzerja že večkrat ujel v mnogih spominih in razmišljanju o določenih dogodkih iz najinega življenja.« Že kot najstnik je vedel, da bo fotograf. »Željo biti fotograf pri šestnajstih je v veliki meri – kot tudi za mnoge fotografe moje generacije – prebudil Antonionijev film Blow up, kar je takrat pomenilo biti kul, predvsem za osebe nasprotnega spola,« se nasmeji.
Premalo dobrih slovenskih vsebin
Zasledila sem podatek, da so slovenski filmi z redkimi izjemami, kot sta Kapa ali Dedek gre na jug, slabo gledani. Ni redko, da ima prvi najbolj gledani film na primer osemdeset tisoč gledalcev, drugi pa deset tisoč, razlika je gromozanska, zato me zanima njegovo mnenje. »Na vprašanje, zakaj Slovenci ne gledajo slovenskih filmov, bi lahko bil odgovor: Radi jih gledajo, če delaš take, ki jih nagovorijo, se jih dotaknejo. Vprašanje, s katerim se vedno bolj ukvarjam, pa je: Zakaj nihče, razen Slovencev, noče gledati uspešnih slovenskih filmov zunaj naših meja? Zakaj kot kinematografija nismo uspešni? Zakaj nam ne uspe prodreti do občinstva niti čez hrvaško mejo?«
Nekoliko drugače je s slovenskimi nadaljevankami, saj so zelo priljubljene. »Slovenci si želijo dobrih slovenskih vsebin. In teh je premalo. Kaže, da jih bo v naslednjih letih še manj.« Serija Življenja Tomaža Kajzerja je pred leti vzbudila veliko pozornosti, na sporedu bo januarja 2024.
»Po desetih letih se je izkazalo, da je izviren format nanizanke Življenja Tomaža Kajzerja univerzalen in da je brez težav še vedno aktualen. Mislim, da je to največja prednost tega formata. Najbolj me čudi, da ga nihče do zdaj še ni ukradel,« se nasmeji. Ker smo prvo sezono spremljali pred desetimi leti, vse zanima, kaj se je v tem času spremenilo? »V osrednjem liku zares ne veliko. Kajzerjeva različna življenja še vedno povezuje isti sistem vrednot, konteksti se razlikujejo. V temah ali zapletih je razlika, saj se je tudi svet okrog nas v zadnjih desetih letih precej spremenil. Za vsak film ali serijo naredim vse, kar je v moji moči, da dosežemo visoko produkcijsko vrednost, vizualno in emocionalno močno pripoved.«
Slovenci si želijo dobrih slovenskih vsebin. In teh je premalo. Kaže, da jih bo v naslednjih letih še manj.
Za vedno skrivnost
Vsem je znano, da se nam v seriji njegov glavni junak vsakokrat predstavi v novem življenju, a nihče ne ve, zakaj je tako. »Vzrok/povod transformacij Tomaža Kajzerja bo za vedno ostal skrivnost,« odgovori v smehu. »To je bila prva premisa, ki sva jo s Špelo dorekla, preden sva napisala prvi scenarij. In tako bo tudi ostalo. Zares želiva samo odpirati vprašanja pri gledalcih, ali bi si upali sami živeti drugo življenje, kako bi bilo, če bi v nekem trenutku sprejeli drugačne odločitve. Kajzer jih v nanizanki sprejme.«
Zasledila sem, da Kajzerjeve zgodbe temeljijo na resničnih dogodkih. »Res je, nekatere zgodbe temeljijo na resničnih dogodkih, ki so nama bili navdih, vendar so dramaturško tako spremenjene, da lahko že govorimo o povsem novih zgodbah.« Ob tem me zanima, ali je kakšna zgodba tudi »njegova«. »Nobena zgodba ni moja, najina, so pa v vseh teme, ki se mene, naju s soscenaristko, osebno dotaknejo, skrbijo ali veselijo.«
Po premieri ne bo našel časa za počitek. »Trenutno se intenzivno ukvarjava s temo upanja, po avtobiografskih zapiskih igralca Lotosa Vincenca Šparovca, o njegovem padcu v Atlantski ocean s tovorne ladje in skoraj neverjetni rešitvi.« Preden se posloviva, mi v svojem slogu zaupa delček iz nanizanke Življenja Tomaža Kajzerja. »Zadnji Kajzerjev monolog v epizodi Prah mi je precej blizu: Ne bežim, ne ostajam. Samo ne pristajam. Kako prebiti nevidno, kako ovreči neresnično, kako premagati nepremagljivo. Letim, spet letim ... Z vsakim filmom, serijo poskušam leteti.«
