Ribogojnice so poznali že Rimljani
Številni stari in novejši zemljevidi ter geomorfološki podatki govorijo o spremembah obrežne črte naše obale. Ta je bila namreč v rimskem času precej nižja od današnje, zato so nekatera arheološka najdišča pod morjem. Po podatkih agencije za okolje se morje zvišuje za približno en milimeter na leto. To velja tudi za Fizine, kjer so v najmirnejšem zalivčku slovenskega morja okoli rimskih vil nekoč cveteli trgovina, ribištvo, ladjedelstvo in ribogojstvo.
Potopljeno preteklost razkriva razstava z naslovom Skrivnosti Fizin, ki je bila lani na ogled v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran, letos pa bo gostovala v Ljubljani. Pripravili so jo v sodelovanju z oddelkom za arheologijo na filozofski fakulteti in Zavodom za podvodno arheologijo v Ljubljani, poglavitno vlogo pa imata koordinatorka projekta, arheologinja, kustosinja in muzejska svetnica Snježana Karinja in arheolog Andrej Gaspari. Slednji poudarja, da so Fizine kot antični naselbinski kompleks s pristaniščem in ribogojnico najbogatejše morsko arheološko najdišče na slovenskem obrežju. Ocenjuje, da je bil ta prostor med rtom Bernardin in skladišči soli v zahodnem delu Portoroškega zaliva poseljen vsaj od druge polovice 1. stoletja pred našim štetjem.
V Fizinah odkrite arheološke najdbe, kot so amfore, fino in namizno posodje, deli plovil in podobno, pričajo o trgovini z oddaljenimi kraji, o povpraševanju in želji po cenjenih dobrinah, ki so bile pripeljane od drugod. Med finim namiznim posodjem vzbujajo pozornost izdelki severnoafriških lončarskih delavnic. Najstarejše amfore kažejo na zgodnje povezave severnega Jadrana s severnoafriško regijo.
Za mnoge so v Fizinah gotovo najbolj zanimivi potopljeni ostanki antičnega pristanišča in ribogojnice. Gre za kamnit nasip, s katerim so nekoč podaljšali in ob njem poglobili pristajalno obalo ter postavili zidove iz masivih blokov peščenjaka. Zidovi obdajajo pravokotna prostora velikosti 31 x 29 in 26 x 5 m. Domnevajo, da sta bila to bazena za gojenje ali shranjevanje rib. Na podlagi tam najdene amfore objekt datirajo v obdobje od avgustovskega časa do prvih desetletij 2. stoletja. V neposredni bližini so bile tudi na kopnem pri sedanjem bencinskem servisu leta 1998 izvedene raziskave, med katerimi so naleteli na ostanke rimske naselbine. Njen pomorski značaj potrjujejo najdbe ostankov ribiških trnkov in uteži ter značilnih bronastih žebljev, ki so se uporabljali v ladjedelništvu. Opisujemo še nekaj najdišč arheologov z naše obale, ki so jih odkrili že davno nazaj in jih v sodobnem času z novimi odkritji sproti dopolnjujejo.
Sečovlje, Lucija in Piran
V rimski dobi se je morje zajedalo globlje v Sečoveljsko dolino. Po ljudskem izročilu so ladje nekoč plule do Pod stene pri Dragonji, kjer naj bi našli železne obroče za privezovanje čolnov. Lokacijo v Sečoveljski dolini nastalih domnevnih rimskih solin nekateri postavljajo mnogo bolj v notranjost od lege današnjih solin. Leta 1962 so v Luciji pri gradnji hotela Lucija naleteli na ostanke rimske zgradbe, ki so jo še pred prihodom arheologov porušili.
Antični Piranum, Piranon oziroma Pirano omenja prvič anonimni geograf iz Ravene v 7. stoletju. Zaščitna arheološka izkopavanja so pokazala, da je bil prostor Trga 1. maja poseljen že v srednji bronasti dobi, kasneje pa v poznorepublikanskem obdobju, ko se je rimska naselbina razprostirala vse do nekdanjega mandrača na prostoru današnjega Tartinijevega trga.
Med arheološkimi izkopavanji ob nekdanjem mandraču v Bolniški ulici so našli kose amfor in druge keramike, za katere domnevajo, da so z njimi zasipavali obrežje nekdanjega mandrača. Na morskem dnu ob Punti so leta 1955 našli štiri amfore. Med njimi je najstarejša grško-italska, ki sodi v 3. do 2. st. pr. n. št.
Strunjan in Simonov zaliv
Za Strunjan prevladuje mnenje, da je antičnega izvora, čeprav tam ni veliko arheoloških ostankov, ki to dokazujejo. Po ustnih virih so našli ostanke belega mozaika in temeljne zidove, ki naj bi bili ob nizkem vodostaju vidni tudi na morskem dnu. Med arheološkim pregledom morskega dna leta 1963 sta bila v zalivu med Pacugom in Fieso dvignjena dva antična obroča, leta 1981 pa so v Strunjanu našli večja antična kamnita bloka, izklesana iz nabrežinskega kamna. Danes sta postavljena v parku pred pomorskim muzejem v Piranu. Sprednja stran enega je bogato okrašena z usločenim vencem iz sadežev in poljskih pridelkov, ki je obešen na rogove volovske lobanje. Na njem je ohranjen del napisa, po katerem sklepajo, da je verjetno pripadal nagrobni arhitekturi. Oba kamna sta bila kasneje, morda še v antiki, uporabljena pri stiskalnici za olje.
Zavod za varovanje naravne in arheološke dediščine Slovenije je v 80. letih prejšnjega stoletja v Simonovem zalivu raziskoval rimsko vilo in odkril njen obrtni ter trgovski del. Gradnjo umeščajo v konec republike oziroma v začetek avgustovskega obdobja. V bližini je bilo eno največjih rimskih pristanišč v Istri, verjetno za natovarjanje dobrin, s katerimi so trgovali po morju. Leta 1986 so zacementirali pomol in bankino, vendar je pod vodno gladino še vedno njuna originalna struktura. Približno 50 m od obale je ob nizki oseki viden greben valobrana, ki je ščitil pristan.
Izola, Viližan in Sermin
Mestno jedro Izole je ležalo na otoku, ki so ga pozneje povezali s kopnim. Za Izolo velja, da je morska krajina danes bistveno drugačna, kot je bila v rimskih časih. Šele v 90. letih 20. stoletja je bil med arheološkimi izkopavanji na območju Manziolijeve hiše v bližini današnjega mandrača prvič dokazan obstoj rimskega objekta iz 1. st. n. št., arheološke raziskave na območju cerkve sv. Marije Alietske pa so pokazale, da je bila zgrajena na nasutem območju, ki je bilo v pozni antiki del mandrača.
Kilometer in pol od Izole proti Kopru leži najdišče Viližan. Okoli leta 1900 je bilo za gradnjo železnice uporabljenih veliko tamkajšnjih rimskih blokov. Na bližnjem polju in na mestu nekdanje opekarne so leta 1956 našli ostanke temeljev rimske hiše, rimske peči, rimske opeke in cevi. Leta 1979 je Pomorski muzej pet metrov od notranjega roba današnje ceste začel zaščitno izkopavanje. Odkrili so temeljni zid in kamniti tlak, ki sta pripadala pristanišču.
Kot arheološko lokacijo pri Serminu prvi omenja že Pietro Coppo v 16. stoletju, Attilio Degrassi pa je najdišče verodostojno opisal še pred velikimi gradbenimi posegi v 30. letih prejšnjega stoletja. V začetku 60. let, v času gradnje železniške postaje, so brez predhodnih arheoloških raziskav uničili del arheološkega najdišča. Arheološke zaščitne raziskave v Serminu so odkrile nove antične komplekse, raziskave v njegovem neposrednem zaledju, ki so potekale v sklopu projekta gradnje avtoceste, pa so pokazale na intenzivno poselitev tega prostora. Tako odkriti rimski kompleksi z grobiščem iz 1. stoletja in ostanki iz 1. stoletja pred našim štetjem do 5. st. n. št. kažejo na urbanizirano celoto tudi v neposrednem zaledju Sermina.
Zaliv sv. Jerneja in Debeli rtič
Na območju zaliva sv. Jerneja so na rtu odkrili linijo ogromnih blokov pod nagibom. Obdobja nastanka in namembnosti niso mogli zanesljivo določiti, najverjetneje pa gre za pomol oziroma drčo. Poleg tega so na morskem dnu 40 do 50 m od obale odkrili ostanke pomola, dolgega 12 metrov. Ohranjeni sta dve vrsti blokov, verjetno pa je obstajala še tretja. Nasutje iz drobnega kamenja in proda je v podlagi strukture vsebovalo arheološke najdbe, na podlagi katerih so gradnjo pomola datirali v sredino 1. st. n. št.
V osrednjem delu zaliva pri Debelem rtiču sta potopljeni še dve strukturi iz masivnih blokov, znani kot Molere. Z letalskih posnetkov je jasno razviden tudi potopljen objekt na zahodnem robu zaliva, ki ga sestavljata dva bazena. Datirajo ga v zgodnje cesarsko obdobje, v primerjavi z že omenjenim objektom v Fizinah pri Portorožu pa domnevajo, da gre za veliko ribogojnico.
