Robi Novak se že dvajset let druži s harmoniko
Avsenikova glasba Robija Novaka spremlja od mladih nog, saj je že kot otrok gledal posnetke starejših Avsenikov in sanjal o tem, da bo nekoč tudi sam stal na velikih odrih in zabaval ljudi. Klavirsko harmoniko igra v ansamblu Mladi Korenjaki, ob tem pa poučuje igranje tudi veliko mladih. Nedavno ga je Sašo Avsenik, ko je izvedel za svojo diagnozo, zaprosil za pomoč, da ga nadomesti na odru, kar je bila zanj velika čast in hkrati tudi odgovornost. Ker sta s Sašem že dolgo prijatelja, je povabilo sprejel, a z aprilom se bo spet vrnil k svojim Mladim korenjakom.
Kdaj ste prvič vzeli v roke harmoniko, ki jo je menda igral tudi vaš oče? Je bila to diatonična ali že klavirska?
Že v vrtcu, ko smo imeli cicibanove urice ali malo šolo, sem jo igral. Najprej diatonično, kot moj oče, ki me je tudi navdušil zanjo. Kakšno leto dni je trajalo veselje, potem pa me je minilo. Doma so že mislili, da iz tega ne bo nič. Sestra pa je igrala klavir in takrat sem se prvič srečal s črno-belimi tipkami. Malo pred devetim rojstnim dnem sem si zaželel igrati klavirsko harmoniko, ki so mi jo starši za rojstni dan tudi kupili. Letos praznujem dvajset let druženja s harmoniko.
Veljate za virtuoza, ne le doma, tudi v tujini.
Hvala za tako lep kompliment, a sam nerad govorim, kaj in kako obvladam. Naj ljudje presodijo sami.
Narodnozabavna, jazz, klasika, rap, pop, rock, metal, turbo ... Katero zvrst bi najlažje pogrešali?
Rad imam vse zvrsti, če lepo zveni. Dandanes večino zabavne oziroma moderne glasbe ustvari računalnik. Od naštetih bi sam najmanj pogrešal metal in turbo.
Kdaj ste ustanovili ansambel Mladi korenjaki?
Dejansko je ansambel ustanovil oče nekdanjega trobentača Dejana Freceta, na sceni smo od leta 2006. Najprej so bili trio, ko sva k ansamblu prišla jaz in Dejan Bevc, smo postali Mladi korenjaki. Poleg Freceta je bil do zdaj naš kitarist Jaka Napotnik, z aprilom pa prihaja v naše vrste Franci Mlakar.
Najpogosteje nastopate v tujini?
Zdaj ne več toliko, smo pa veliko igrali v tujini med letoma 2011 in 2019. Zlasti v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Tirolskem v Italiji.
Najbrž ni naključje, da ste v tujini prejeli prestižno nagrado Oberkrainer Award kot najbolj obetaven mlad ansambel v Evropi?
Te nagrade smo bili zelo veseli, saj vsak glasbenik ve, da za njo stoji ogromno vaj, ljubezni do glasbe in pripadnost ansamblu. Lepo je, ko te ljudje opazijo in nagradijo.
Kakšna je vaša glasbena in splošna izobrazba?
Sem medijski tehnik, prav tako sem končal srednjo glasbeno šolo. Pozneje sem se vpisal na študij ekonomije, naredil dva letnika, potem pa se povsem posvetil glasbi.
Harmoniko ste poučevali že v Avsenikovi glasbeni šoli, zdaj imate lastno. Koliko učencev vam uspe v enem letu pripraviti na neko tekmovanje? Vzgojili ste kar nekaj uspešnih mladih harmonikarjev.
Najprej sem učil sam, nato pa v Avsenikovi glasbeni šoli. Ponosen sem na vse učence, saj si prizadevajo biti najboljši. Tekmovanj se jih običajno udeležuje okoli petnajst. A zame je uspeh že, da imajo otroci radi to glasbo in uživajo v vsaki vaji in napredku.
Igrali ste tudi v duetu z Miho Debevcem, s katerim sta gostovala celo v Hongkongu. Kako se spominjate tega obdobja?
Rad se spominjam takšnih nastopov in zanimivo je bilo spoznati Hongkong in njihovo kulturo. Tja sva odpotovala na povabilo takratne vlade in tam sva imela najin prvi skupni nastop v javnosti, zato mi je še toliko bolj ostal v spominu. Šlo je za prestižni dogodek, saj sva promovirala Slovenijo na mednarodnem sejmu vin in žganih pijač, ki je eden največjih tovrstnih v Aziji in v svetovnem merilu. Z Miho sva skupaj nastopala dobro leto, nato sva šla vsak svojo pot.
Kaj je ključno za dobro igranje harmonike? Je to talent, učenje ali kaj tretjega?
Talent zagotovo, a še zdaleč ni vse. Do sebe moraš biti kritičen in se ne prehitro zadovoljiti. Tudi vztrajnost je potrebna, vsak ton mora biti točno odigran. Tudi čas vadbe je relativen. Nekdo lahko vadi štiri ure, pa mu to ne bo pomagalo. Nekomu sta dovolj dve uri, če sta kvalitetni in je z glasbo pri stvari in ni drugih motečih faktorjev.
Koliko časa ste vi vadili harmoniko pred, recimo desetimi leti in koliko danes?
Zagotovo veliko več kot zdaj, ko imam še druge obveznosti in mi primanjkuje časa. Še vedno pa vadim vsak dan, poleg učenja drugih.
Ste že mladi, zato verjetno ne občutite teže harmonike ali pač?
Zaenkrat teža zame še ni obremenjujoča. Pazim, da skrbim za fizično kondicijo, ki je tudi pomembna. Vsak dan tečem in delam vaje za moč, pazim tudi na pravilno držo.
S Sašem Avsenikom sta prijatelja, verjetno ste vedeli za njegove težave z roko, še preden je to povedal javno. Ste bili presenečeni, ko vas je prosil, če bi ga nadomestili na odru?
Vedel sem za njegove težave, a jih nikoli nikomur nisem omenil. Niti takrat, ko je o tem spregovoril javno. To so za vsakega glasbenika hude stvari. O tem, da nekaj ni v redu, sva se pogovarjala že junija lani. Jeseni pa me je prosil, če ga lahko nadomestim. Zame je bila to velika čast.
Ste takoj privolili ali ste potrebovali razmislek?
Predvsem nisem mogel verjeti, da se to sploh lahko zgodi in da je prišlo tako daleč. Seveda sem takoj privolil, saj sva s Sašem res dobra prijatelja in sem mu z veseljem ponudil pomoč.
Obvladate celoten Avsenikov repertoar. Ste vseeno potrebovali priprave ali ste šli takoj na oder?
Prvi nastopi oziroma koncerti so bili v Nemčiji. S Saševim ansamblom smo igrali tri dni, zraven je bil tudi njegov oče Grega Avsenik. Na oder sem šel brez vsake vaje. Sašo mi je poslal repertoar, ki sem ga zvadil. Sledilo je še nekaj koncertov v tujini in doma, največji je bil predbožični v mariborski dvorani Tabor in ljubljanskem Tivoliju. Imeli smo vaje z orkestrom in zborom. Stopiti na tak oder ni bilo lahko. Kot majhen otrok sem gledal posnetke starih Avsenikov, ob njih vadil in sanjal, da bom nekoč tudi sam tako igral. Privilegij je nastopati pred takšno množico. Sašu in celotni ekipi sem hvaležen za izkazano zaupanje. Kar se tiče tujine, so me nekateri oboževalci malo čudno gledali, a zdaj že vsi vedo za Saševe težave, tako da smo povsod lepo sprejeti vsi.
Sašu in celotni ekipi sem hvaležen za izkazano zaupanje.
Kaj to pomeni za vaš ansambel, saj imate verjetno že dogovorjene nastope?
Mladi korenjaki nadaljujemo glasbeno pot. Že maja začnemo spet igrati tudi mi. Če pa bo Sašo še potreboval pomoč, se bom z veseljem pridružil tudi njim.
Menda se pri Mladih korenjakih obetajo kadrovske spremembe ...
Drži. Žal nas zapušča odličen kitarist, prihaja pa Franci Mlakar (do zdaj član ansambla Gašperja Mirnika, op. p.), ki prinaša svež veter, saj je mlad, sposoben in super fant. Trenutno smo člani, poleg naju dveh še Tilen Kočevar, Dejan Bevc in Blaž Turinek.
Prihajate iz Gorice pri Slivnici, tam je doma tudi Davor Pušnik, harmonikar ansambla Unikat in nekaj drugih muzikantov. Se kdaj podružite?
Se, če nam dopušča čas. Tu in tam gremo na kakšno malico, pohod ali vsaj pijačo.
Družine si še niste ustvarili?
Ne, si jo pa želim.
Kadar ste doma in imate čas, kaj najraje počnete?
Vadim, tečem, hodim v hribe ali se sprehajam s psom, ki se me vedno razveseli.
Zima ali poletje, morje ali gore? Kam se najraje odpravite na počitnice?
Od letnih časov imam najraje pomlad in jesen, da ni prevroče in ne premrzlo. Za počitnice si vzamem čas poleti, z ansamblom si vsako leto rezerviramo štirinajst prostih dni. En teden sem na morju, en teden v Dolomitih. Gore in morje, oboje ima svoj čar. Če bi moral izbirati, bi vsekakor izbral hribe oziroma gore.
