Jezikovni nasveti: Vrnimo v šole ure branja in pisanja na roko

Švedska si je premislila. Opustila je hiperdigitalizacijo šolstva in se vrača v dobo papirja in navadnega svinčnika. Nazaj bodo uvedli pisanje na roko in tiho branje. Za nakup knjig in učbenikov je država že namenila 60 milijonov evrov. Resno je vzela rezultate obsežne študije, ki je pokazala velik upad bralne pismenosti. Na to stroka že dolgo opozarja tudi pri nas.

Bralna pismenost

Bralna pismenost je stalno razvijajoča se zmožnost posameznika za razumevanje, kritično vrednotenje in uporabo pisnih informacij. Ta zmožnost vključuje razvite bralne veščine, (kritično) razumevanje prebranega, pojmovanje branja kot vrednote in motiviranost za branje ter druge gradnike bralne pismenosti.

Je temelj vseh drugih pismenosti (matematična, glasbena, elektronska …) in je ključna za samouresničevanje posameznika ter uspešno (so)delovanje v družbi. Povzeto po strani ministrstva za šolstvo.

Kako se je lahko zgodilo, da to ni samo po sebi umevno? Da je postalo tako težko komunicirati, sestaviti besedilo, sploh vzeti svinčnik v roke?

Zakaj bi morali pisati na roko?

Z vseh koncev slišim, kako težko se zdi šolajočim se mladostnikom nekaj napisati. Kaj šele lepo napisati. Ali po potrebi lepše prepisati, ker je v prvo vse prečrtano in brezoblično.

Da ne govorim, da večina piše z malimi tiskanimi črkami. Mar ni to stokrat bolj zamudno?! Če grem še malo bolj nazaj – saj mnogi niti kulija ne znajo držati. Naslonijo ga na prstanec. In si lomijo celo roko. Brezupno je pričakovati, da bo nastalo kaj lepega.

Moja osnovna šola se je končala z Jugoslavijo. Našla sem svoj zvezek za domače naloge pri slovenščini za 7. razred. Roza je, na njem je slika Guns N' Roses. Poln je lepo nanizanih besed, napisanih z nalivnikom.

Kar malo hecno sem se počutila, ko sem opazila, da je bilo veliko navodil povsem preprostih, zdela so se mi celo otročja, denimo: »V berilu preberi odlomek iz Martina Krpana, ki ti je bil najbolj všeč, in ga prepiši.«

Naslednji dan je tovarišica narisala videlo. Joj, če bi danes hodila v osnovno šolo, ne vem, ali bi bila odličnjakinja. Ampak saj tudi takrat niso bili kar vsi. Ker ta naloga ni čisto brezvezna. Najprej smo morali besedilo prebrati, potem pomisliti na najljubši odlomek in ga poiskati v besedilu. In ko smo ga prepisovali, smo ga dojeli, kot se je najbolj dalo. Nazadnje smo svoj prepis še enkrat prebrali in preverili napake.

To zbrano delo nam je vzelo nekaj časa, a ravno povezava med možgani in roko, ki piše, razvija abstraktno razumevanje, razumevanje kategorij in hierarhije pojmov, ohranjanje in usmerjanje pozornosti, usklajevanje finomotorike prstov, rok in premikov oči.

Če se ljudje ne bodo znali izraziti z besedami, kam to pelje?

Sporočite nam svoje mnenje na lektura@slovenskenovice.si.