Rudolfu Gasu kar hči nastavi ogledalo

Rudolf Gas s pravim imenom Rudolf Strnad predstavlja preprosto, čustveno in iskreno muziko, v obleki ritem in bluesa ter v popevkarski maniri. Te dni se je z Big band Orkestrom Slovenske vojske mudil na festivalu Umbria Jazz 2024 v Perugii. »Polno odličnih glasbenikov in za vsakim vogalom slišiš drugo melodijo,« pove o vtisih, sicer pa je vesel, da so počitnice tu. »Imel sem bogato sezono, polno različnih projektov – doma in prek meje. Glede na to, kako vroče je, pa upam, da se umirja prvenstvo košenj trave,« se pošali. »Z eno nogo sem že na dopustu, čeprav je tu novi singel Včasih in še nekaj promocijskega dela z njim. Doma v studiu sem ga že mnogokrat zavrtel, čas je, da ga spozna tudi občinstvo.«

Skladba govori o preprostih stvareh, o tem, da ni mavrice brez malce dežja. »Zgodba nas pelje od jutra do večera in dan nam predstavlja življenje. Jutro je podobno rojstvu in večer zaključku tukajšnje drame. Govori o tem, da so velike majhne stvari, da življenje ne more biti vseskozi sladko, ker prav grenkoba daje sladkemu značaj.« V besedilu je združil moči z igralko in pesnico Zalo Djurić.

Ploščo lahko kmalu pričakujemo. FOTO: Igor Modic

»Spoznala sva se na koncertu Neishe v Cankarjevem domu, kjer smo igrali z Big bandom Orkestra Slovenske vojske. Povedala mi je, da je tudi ona prispevala besedila Neishinim skladbam. Ker sledim Zalini poeziji, ki mi je zelo všeč, sem takoj pomislil, s katerimi besedami bi oblekla mojo skladbo. Pri soustvarjanju mi je pomembno, da tekstopisec v največji meri začuti svet, iz katerega črpam zgodbo skladbe, da začuti čustva, ki me prevevajo, da izbira pojoče besede. Res sem se potrudil, da sem ji orisal ta svet. Dobrodošla komponenta je tudi, da Zala poje, je glasbenica v srcu in razume, kaj potrebuje pesem, da oživi. Prepošiljala sva si verze, pela po telefonu … V mislih mi bo za vedno ostal trenutek, ko mi je na poti na Šmarno goro poslala posnetek, kjer prvič sladko zadihajoče zapoje refren – Včasih zaljubim se v dan, včasih sreča me išče zaman …«

Kombinacija sodelovanja se je nato prelevila v Zalin režijski prvenec, saj je skladbo spretno zapakirala v videozgodbo. »Ker je odlična igralka, sem seveda pomislil, da je njena vloga tudi v spotu, a je Zala prišla z drugo idejo, da se v ustvarjanje videa vključi kot režiserka, kar mi je bilo tudi zelo privlačno. Njen skript scenarija mi je bil všeč, hitro pa sva našla skupno smer, kako in kam naj bi zgodba peljala.«

V stenski umetnini

Rudolf Gas in Danica Lovenjak FOTO: Igor Modic

V videospotu se Rudolf pojavi zgolj v stenski umetnini in skozi glasbo in marsikdo se sprašuje, zakaj ga je videti tako malo: »Že od začetka ustvarjanja skladbe mi je bilo jasno, da ne želim videa, kjer se bom v počasnem posnetku dramatično sprehajal po drevoredu in pel pesem,« se nasmeji. »Želel sem si video, kjer nekdo drug oživi zgodbo, o kateri pojem. Video, ki bo art, kjer se bom posredno pojavil v zgodbi. Zala mi je pokazala zanimiv portret, ki ga je naslikala Maja Lesjak - Malapala. Še isto popoldne sem jo poklical in naročil svojega. Način, da se pojavim v videu skozi glasbo, vinilko na gramofonu in na veliki sliki, ki leži na štefalaju, je bil zame popoln.« Glavno vlogo in interpretacijo besedila je skozi različne čustvene izraze prevzela uspešna slovenska manekenka Ana Colja. »Iskal sem žensko, igralko, manekenko, plesalko, ne premlade … Ker je Zala poznala Ano že od prej, sem jo prosil, da jo pokliče za sodelovanje. Želela je najprej slišati skladbo in na naše veselje in zadovoljstvo ji je bila zelo všeč. Ana Colja je prekrasna ženska s tisoč obrazi, izrazi in iskrivimi očmi. Na najlepši način je oživila zgodbo pesmi Včasih.«

Ploščo lahko kmalu pričakujemo. »Namen je jeseni izdati mali album. Kar precej idej in demo skladb je v predalu in čakajo na izid. Želim najti pet skladb, ki rišejo celoto. Najprej jih preigramo z bandom in določimo karakter zvoka. O naslovu še nisem razmišljal, prepričan sem, da bo kmalu skočil na svetlo.« Potem še razkrije: »Všeč mi je veliko različnih stilov, kar se reflektira skozi mojo glasbeno pot, ampak zadnje čase se spogledujem z rhythm and bluesom, s primesmi soula. Vsekakor bo album konglomerat več stilov.«

Družina na aveniji

Danes si vzel bom svobodo in čas za dobre ljudi, pravi Rudolf v besedilu nove pesmi Včasih, zato me zanima, ali je tako tudi v življenju: »Vse pogosteje, to pride z leti. Človek začne ceniti majhne in preproste stvari, na koncu dneva šteje le to, da si ga v miru zaključil, da si bil obkrožen s prijaznimi ljudmi, in ne s stresom.«

Tudi njegovi najbližji so glasbeniki. FOTO: Igor Modic

Tudi njegovi najbližji so glasbeniki. »Vesel sem, da smo se vsi štirje znašli na aveniji glasbe, kjer sta hobi in profesionalnost eno. Hčerka Veronika študira na Berklee College of music v Bostonu, je dobitnica nagrade za polno štiriletno šolnino, sin Krištof je skladatelj, zaposlen kot pevec v zboru Slovenske filharmonije, žena Simona je predana kulturi, glasbena pedagoginja in zborovodkinja z dolgim staležem, po 30 letih vodenja MePZ Viva Brežice je predala dirigentsko paličico sinu.« Torej doma velikokrat skupaj prepevajo? »Dostikrat pride do priložnostnega prepevanja, največkrat, ko se kaj novega ustvari in potem preverimo, kako v živo deluje, ali pa zgolj za konstruktivno kritiko.« Pravi, da imata s hčerko podoben pogled na glasbo in ustvarjanje. »Veliko se pogovarjava o glasbenih stilih, ustvarjalcih, načinih in pristopih pisanja songov in besedil. Vsekakor se skozi leta zrcali vpliv in izbor glasbe, ki se posluša in kreira doma v studiu.« Že veliko skupnih nastopov z Veroniko se je zvrstilo, razkrije tudi svojega najljubšega. »Simpatični so tisti akustični le ob kitari, absolutno pa tudi tisti na velikih odrih ob big bandu ... Morda nedavno na velikem odru Festivala Lent, kjer smo z big bandom ORKSV izvedli njeno skladbo Ljubim, nagrajeno na Slovenski popevki 2022.«

Mu Veronika kdaj nastavi ogledalo? V smehu odvrne: »Že od malega, intenzivno, ampak to je super! Sorodnost se pojavlja v čustvenem dojemanju glasbe, v interpretaciji vokalnih linij, v temperamentu, kako vlečeš vzporednice iz vsakodnevnega življenja na oder, kjer poješ o njem.« V svoji novi pesmi pravi, da se včasih zaljubi v dan, in ko ga s tem podrezam, mi iskreno pove: »Hvaležen sem, kam me je življenje pripeljalo in kam me pelje naprej, zato resnično velja – da dokler se človek pretvarja, da je tisto, kar ni, v njem umira vsa lepota tistega, kar je.«