S kolesom do Azije in nazaj
Vsake toliko časa si zaželim, da bi doživel nove ceste, nove kraje. Ne samo, da bi o njih poslušal ali bral, ampak da bi jih dejansko tudi okusil,« pravi 45-letni ultramaratonski kolesar Dami Zupi iz okolice Krškega. Letos je s somišljeniki v projektu Dobrodelno okoli Slovenije že obvozil Slovenijo in zbral denarja za več kot 50 otrok, ki so prav po njegovi zaslugi dobili kolo.
Tokrat je izziv našel v poti do Azije, iz Slovenije v Azijo. »Ker se poskušam vedno znova in znova obkrožiti z ljudmi, ki so pozitivci, vrhunski kolesarji, ravno dovolj drzni in predvsem ne komplicirajo preveč, sem projekt pokazal Miru Pasariću iz sosednje Hrvaške. Na moje veselje je povabilo tudi sprejel,« pravi Dami, ki si je z Mirom za cilj izbral kolesarjenje do mostu Bospor I. ali do Mosta mučenikov 15. julija. Dolg je 1560 m, zgrajen je bil leta 1973 in je 22. najdaljši viseči most.
»Prvi dan naju je trasa peljala prek ravninske Slavonije do Osijeka. Kar nekajkrat sva dobila brezplačno kavico, ker so bili ljudje navdušeni nad tem, kam greva, in predvsem, kako greva – s kolesom!« poudari Dami. Peljala sta se mimo Vukovarja do Beograda, kjer sta prespala, želodčke pa napolnila v priljubljeni restavraciji Tri šešira na Skadarliji. Naslednji dan naju je pot vodila do Donjeg Milanovca in krajinskega parka Đerdap. Miru je tu počila zračnica, za nameček pa so se pojavile težave z menjalnikom. V trenutkih, kot je ta, je zelo pomembno, da poznam ljudi, na katere se lahko obrnem. Tako sem v večernih urah prek videoklica govoril s Primožem, lastnikom kolesarske trgovine in servisa iz Novega mesta, ki je Miru po videopovezavi pomagal usposobiti menjalnik vsaj do te mere, da mu ni bilo treba voziti naslednjih 196 km v najtežji prestavi.« Med kolesarjenjem po Romuniji je slovensko-hrvaško navezo prehitelo več kot 1000 kamionov! »Vožnja po Romuniji je bila zelo stresna. V mestu Craiova si je Miro kupil nov menjalnik.« V Bukarešti sta prespala in nato odpeljala proti Bolgariji.
S fenom sušil denar in potni list
»Osem ur je padal dež. Kljub temu je bila vožnja fantastična, ceste še kar, vozniki pa nenevarni. No, hupanja se pač moraš navaditi. Ampak to je bolj opozorilno hupanje in ne tako, kot smo ga drugače mi kolesarji vajeni,« Dami opiše razmere po Bolgariji, kjer je po nalivu s fenom sušil denar in potni list.
Osmi in deveti dan potovanja sta prikolesarila do Turčije, deveti dan poti je gumo tik pred Istanbulom predrl še Dami. Mala malica za naša dva popotnika, ki sta se kmalu po gumidefektu že znašla v istanbulskem vrvežu. »Promet po Istanbulu je pa nekaj, na kar te nobena izkušnja ne more pripraviti. Petpasovnica, avti, avtobusi, motorji, vse šviga levo desno. Kot v kaki videoigrici!« Dami in Miro sta tudi v takih razmerah dosegla cilj. »Most, ki povezuje Evropo z Azijo. Trenutek, ki ga je nemogoče opisati z besedami,« pove Dami.
Potem sta se 10. dne poti dveh junakov razšle. Miro se je z letalom vrnil v domovino, Dami pa je tudi domov kolesaril. A po drugi, še daljši poti. Načrtoval je vožnjo po Aziji, Grčiji, Severni Makedoniji, Albaniji in Črni gori do jadranske magistrale in nato po njej do Slovenije, na koncu pa se je odločil, da s trajektom odpluje do Italije in prevozi celotno vzhodno jadransko obalo Apeninskega polotoka. »Na meji nobenih težav, je pa bila Turčija edina država, pri kateri sem moral ob vstopu in izstopu pokazati potni list. Drugje je zadostovala osebna izkaznica. Grčijo sem s kolesom obiskal že nekajkrat, zato mi Atene niso bile več izziv. Odločil sem se, da grem po obali Egejskega morja vse do Soluna, drugega največjega mesta v Grčiji,« opisuje vrnitev, ki ga je vodila tudi mimo Ohridskega jezera, ki ga je povsem navdušilo in očaralo.
V Draču se je vkrcal na trajekt do Barija. Vso noč je plul v Italijo, nato pa šest dni premagoval vzhodno obalo Apeninskega polotoka. »Vožnja mi bo ostala v spominu predvsem po izjemnih temperaturah – celo 43,6 stopinje je bilo – in fantastični kulinariki, saj obožujem italijansko kuhinjo,« sklene svoj potopis Dami Zupi.
Dami je prekolesaril še nekaj odmevnejših poti: od Trsta do Aten je potreboval 10 dni, kolesaril je tudi od Hitlerjeve rojstne hiše do Auschwitza ter od grškega otoka Paros do hrvaškega Pharosa (otok Hvar).
