S selotejpom imajo čisto preveč dela
Nekateri imajo doma skladovnico knjig in jih še kako skrbi, kako je z njihovo hrambo in kako ravnati z njimi. Kam torej po nasvet?
Strinjali smo se, da bi bilo še najbolje, če se napotimo kar do Gruberjeve palače, kjer ima svoj sedež tudi Center za restavriranje in konserviranje arhivskega gradiva. Gre namreč za enega najpomembnejših strokovnih centrov v Sloveniji – teh je zelo malo – in še kako pomembno prispeva k ohranitvi slovenske kulturne dediščine!
Kmalu bo zaznamoval 70-letnico delovanja, res pa se lahko pohvalijo tudi s serijo najzahtevnejših izzivov, kot sta bili Dalmatinova Biblija in Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske, restavrirali so tudi karolinški zapis iz 9. stoletja, pontifikal iz 15. stoletja, inkunabulo na pergamentu iz leta 1460, pa Florjančičev zemljevid iz leta 1744, najstarejšo fotografijo Kranja iz leta 1860, Plečnikove načrte, Mušičeve akvarele, številne matične knjige, urbarje, katastrske mape ...
Od devetih delavk te ustanove je odvisna torej prihodnost naše kulturne dediščine! V čast nam je bilo, da nas je v tistem sprejela njihova vodja Lucija Planinc ter nas popeljala v svet restavratorstva in pametnih nasvetov.
Suho čiščenje
»… odvisno, kje imate knjižno omaro, če jo imate v kleti – to ne bo v redu,« nas je opozorila Tatjana Rahovsky Šuligoj, ki je na mehanski način odstranjevala ravno selotejp z ene izmed strani iz matične knjige iz Podzemlja. Ker je bila ta matična knjiga tako uporabljana, je prišla zato k njim tudi v tako prizadetem in uničenem stanju. Pa sploh ne gre za tako staro matično knjigo, na naslovnici je pisalo namreč 1886–1919.
Ko so jo mojstrice dobile v roke, so jo najprej natančno podokumentirale, se dokraja seznanile z gradivom, določile postopke in se potem odločile za suho čiščenje s posebnimi radirkami in metlicami – ker so v gradivu prisotna različna črnila, namreč niso za vodno čiščenje, to bi stvar samo poslabšalo, tega pa nočejo –, pred čiščenjem so matično knjigo zato še razvezle in razstavile, sledilo je restavriranje manjkajočih delov in morebitnih raztrganin, in če se takšno knjigo enkrat razveže, jo je treba seveda spraviti še nazaj v nekdanji položaj, treba je torej restavrirati še platnico ter opraviti povezavo med platnico in knjižnim blokom. Sliši se precej teoretično in zapleteno …
Mlajši je slabši
»... v praksi pa je zahteven pravzaprav samo začetek, nadaljevanje je rutinsko,« je povedala Marjeta Cjuha, tudi v njej se pretakajo dolgoletne izkušnje. Dodala je, da je bilo restavriranje razvpite Dalmatinove biblije, denimo, v resnici veliko lažje od marsikaterega svežnja neprimerno mlajših listin ali matičnih knjig, to pa zato, ker se kakovost papirja iz stoletja v stoletje samo še slabša. Spomnila se je, na primer, tudi restavriranja Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske ter papirja, »šlo je za res dober – strojno izdelan papir, tole,« je pokazala na papir, s katerim se je trenutno ukvarjala, »to je pa res slabo!« In pribila: »Mlajši ko je papir, slabši je. Današnji, ta je pa ekstra slab!« Izvedeli smo namreč, da z leti prihaja že tako ali tako do oksidacije, papir začne razpadati, zaradi belila, ki ga vnašajo v modernem času, dodatki recikliranega papirja pa povzročajo samo še dodatno razpadanje.
70 let delovanja bo kmalu praznoval Center za restavriranje in konserviranje arhivskega gradiva.
Nekaj, kar so nam vse po vrsti toplo odsvetovale, nekaj, kar bo v prihodnosti zanesljivo škodovalo našemu posameznemu dokumentu, listu papirja ali pa knjigi, je tudi selotejp. Z njim imajo restavratorke – čisto preveč dela. Nekakšen nacionalni šport 20. stoletja je bilo namreč vsesplošno popravljanje gradiv s selotejpom, ta pa povzroča znamenito rjavo sled na papirju, ki je praktično nepopravljiva. Prav tako se zavedajo, da je odstranjevanje selotejpa past, v katero se niti pod razno nočejo ujeti, včasih ga celo pustijo pri miru in se izognejo še večji škodi.
Nobene evforije
»Stanka, tole si res mojstrsko odstranila!« je sodelavko v tistem pohvalila Lucija Planinc. Čeprav delajo skupaj že več kot tri desetletja, iskrena pohvala vedno zaleže. Za tisoč zelo zahtevnih listov, kot smo izvedeli, potrebujejo pol leta. Sicer pa so sposobne restavrirati 5000 manj zahtevnih listov na leto. Stanka Grkman je v tistem priznala, da potrebuje za eno polo, če gre za zahtevnejšo nalogo, dva dni. Ko izvemo, da je bilo v zadnjem primeru 150 pol, ugotovimo, kako dolgotrajni postopki so to.
Ker bi le malokatera človeška koncentracija kaj takšnega zmogla, si sodelavke porazdelijo delo oziroma liste. Eden je bil, na primer, iz leta 1330. Zadnje čase se pospešeno ukvarjajo prav z arhivskimi listinami – od 14. stoletja naprej.
Restavrirali so serijo najzahtevnejših izzivov, kot ta bili Dalmatinova Biblija in Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske, Florjančičev zemljevid iz leta 1744, Plečnikove načrte, Mušičeve akvarele.
Medtem ko nas je ob pogledu na prastaro listino dajala silna vzhičenost, smo jasno zaslišali: »Ko se ukvarjaš s 700 let starim izzivom, moraš to odmisliti.« Ali pa: »Jaz sem kemik po izobrazbi, sama vsebina me niti ne zanima …« Tatjana Rahovsky Šuligoj: »Čar našega poklica ali pa znanja, če hočete, je ravno v tem, da se znamo pri vsakem predmetu prav odločiti, kaj narediti, kako se lotiti, do katere točke še restavrirati oziroma kdaj se zaustaviti.« In še: »Vse ostalo je rutina, pridobljena z izkušnjami in znanjem.«
Odločajo mikroklimatske razmere
Vrnimo se zato še k tistemu, po kar smo pravzaprav prišli. Kako torej pravilno ravnati s knjigo? Besedo je prevzela vodja Centra za restavriranje in konserviranje arhivskega gradiva Lucija Planinc: »Mikroklimatske razmere so tiste, ki odločajo, ali bodo vašo knjigo še lahko normalno brali čez, recimo, sto let. Res pa je, da imamo družinsko dediščino navadno shranjeno prav na podstrešju ali pa v kleti …« Naposled pa je le postregla z receptom za dolgoživost posamezne listine ali knjige: »Idealno bi bilo, če bi bil arhiv shranjen pri 18 °C ter pri od 45- do 50-odstotni vlažnosti. In če tudi sonce ne bo svetilo v to vaše gradivo in če ne boste imeli naokoli preveč prašno, tedaj bi lahko vaša knjiga res zdržala tudi sto ali pa še dlje.«
Ker pa je papir, kot smo izvedeli, vse slabše kakovosti, bo po vsej verjetnosti, kljub našim najustreznejšim razmeram za hrambo, slednjič razpadel – kar sam od sebe.
