Sebastian pripravlja plesni dokumentarec
Triindvajsetega septembra je minilo 23 let, odkar je pevec, plesalec in plesni pedagog Sebastian v svet poslal skladbo Hočem to nazaj! in za vedno zaznamoval slovensko pop sceno. Junak turnej Popstars in najstniških src je čez noč postal eden najbolj priljubljenih glasbenikov pri nas, a glasba, ki še vedno zaseda poseben prostor v njegovem srcu, še zdaleč ni edina, ki je zaznamovala njegovo življenjsko pot. Sebastian je namreč v letošnjo jesen s svojo plesno šolo zaplesal v 21. sezono, praznovanja okroglega jubileja, dveh desetletij ustvarjanja s plesnimi navdušenci vseh starosti, pa se bo se vse življenje spominjal z izjemnimi občutki.
»Vstopili smo v tretje desetletje in to je zame povsem nova dimenzija,« v smehu prizna simpatični Mariborčan, ki nas je pred dobrimi dvajsetimi leti osvojil z energijo in nasmehom, ki sta še danes enako žareča. »Zadnja leta zelo pogosto premišljujem o letih, življenju in minljivosti. Trudim se živeti čim bolj neobremenjeno, rad potujem in se družim,« je iskren Sebastian, ki ga spomini vrnejo v leto 2003, ko se je po treh letih intenzivnega nastopanja odločil, da bo glasbeno ustvarjanje nekoliko umiril. »Prava škoda, da takrat v zakulisju ni bilo kamer, ki bi pokazale, kaj vse se je skrivalo za tistim pompom. Ljudje so videli le pet odstotkov našega dela, zdelo se jim je, da je vse, kar počnemo, zgolj in le zabava. Pa seveda ni bilo tako. Tisto je bilo trdo garanje,« pove.
Zakopal se je v arhive
K širjenju ljubezni do plesa so ga spodbudili tudi oboževalci, ki so mu v pismih prigovarjali, da si želijo, da bi z njimi delil svoje znanje. In tako je odprtje plesne šole postalo logična nadgradnja glasbene poti. »Začel sem z dvema skupinama, šlo je za kakšnih trideset ali štirideset plesalcev,« se začetkov spominja Sebastian in nam razkrije, da z ekipo WhyNot pripravlja dokumentarni film o dvajsetih letih delovanja plesne šole, ki si ga bomo že kmalu lahko ogledali tudi na velikih platnih. Simpatični Mariborčan z navdušenjem doda še, da trenutno v arhivih odkriva stare fotografije in še nikoli videne posnetke, ob katerih njegovo srce igra od veselja, tako da ga v trenutku preplavijo čustva.
»Upal bi si trditi, da bo imela plesna šola Sebastian najmočnejši lastni plesni arhiv v Sloveniji. Zbiramo prav vse, tudi tiste morda na videz najbolj trapaste posnetke,« se nasmehne in nam zaupa, da je kljub temu, da je od njegovih začetkov minilo kar veliko let, ohranil stike z mnogimi plesalci. »Kar ne morem verjeti, da so nekateri že starši ali pa bodo starši še postali,« se namuzne plesalec, ki je ponosen na dejstvo, da se je v njegovi šoli v Sloveniji in Avstriji plesnih veščin učilo na tisoče plesalcev različnih generacij.
Poslanstvo je odkril v puberteti
Čeprav se je Sebastian za ples opogumil šele v najstniških letih, je hitro pokazal in dokazal, da je poleg glasbe tudi ta njegovo poslanstvo. »Plesati sem začel pri sedemnajstih letih, do takrat pa ni bilo sile, ki bi me spravila na plesišče. Bil sem tih in miren fant. Potem pa se je zgodila oddaja Poglej in zadeni na TV Slovenija, ki se je snemala v Mariboru in kjer se je tudi plesalo. To je bil moj svet, saj sem si od nekdaj želel nastopati. Naneslo je tako, da sem se vpisal v plesno šolo, ki je v oddaji nastopala, po enem mesecu pa so me vprašali, kje sem plesal prej, in ko sem odgovoril, da nikjer, mi nihče ni verjel,« se spominja svojih prvih javnih plesnih korakov.
Plesati sem začel pri sedemnajstih letih, do takrat pa ni bilo sile, ki bi me spravila na plesišče.
Kot plesni pedagog meni, da nikoli ni prepozno, da človek v sebi odkrije strast do plesa in na tak način okrepi samozavest. »Ples nam lahko spremeni življenje, nas zvabi iz lupine in nam pokaže nove dimenzije. Poslanstvo moje oziroma zdaj že naše plesne šole je veliko širše od samega plesa in druženja ob njem,« pravi naš plesalec, ki ima s svojimi plesnimi varovanci odličen odnos, topel in kolegialen, saj se mu zdi izjemno pomembno, da mladi dobijo občutek, da se lahko vedno in povsod obrnejo nanj. »Tudi to je na neki način moje poslanstvo, konec koncev sem po izobrazbi pedagog, profesor angleškega jezika in književnosti. Želim si, da bi se pri meni vsi počutili dobro. V življenju plesalcev in njihovih staršev si želim pustiti lepo sled. To je zame vredno največ,« nas navduši s svojim pristopom.
V življenju plesalcev in njihovih staršev si želim pustiti lepo sled.
Pomirjen je sam s sabo
Vsestransko nadarjeni Sebastian iskreno pove, da je vsak dan hvaležen, da se v njegovem življenjskem poslanstvu glasba in ples odlično prepletata, ob tem pa nam zaupa, da je velik ljubitelj muzikalov, ki združujejo prav vse njegove ljubezni – tudi igro. »Muzikal oziroma postati del njega ostaja moja velika želja. Upam, da se mi bo kdaj uresničila, saj verjamem, da bi bila to neverjetna izkušnja,« pravi naš pevec in plesalec, ki je pred leti obiskal New York in se v trenutku zaljubil v Broadway, kjer si je v enem tednu ogledal kar osem muzikalov.
Priljubljeni Mariborčan danes, ko sta za njim dve desetletji uspešne plesne pravljice, iskreno prizna, da si ne predstavlja, da bi se s pevsko kariero ukvarjal tako aktivno kot nekoč, ko je imel po štiri nastope na dan, in da sta ga tako petje kot ples izoblikovala v človeka, kakršen je danes. »Čeprav ljubim tako glasbo kot ples, pa je bil slednji pred leti veliko bolj racionalna izbira, saj obojega v takšnem obsegu ni bilo mogoče več početi, zato je tudi moj ritem življenja danes bolj umirjen kot nekoč. Rad povem, da me občutek nikoli ni pustil na cedilu, in tako je bilo tudi s plesom. Sem pa tudi srečen, da se lahko zdaj z glasbo ukvarjam v obsegu, ki me veseli in osrečuje,« še pove Sebastian in doda, da je pomirjen sam s sabo, saj je v življenju preizkusil vse, kar ga veseli.
