Sem Janez, kurbin sin, in morda sem zajebal

Evo, zadnjič me je nekdo vprašal, kako je bilo, ko so bili Pankrti mladi, v prevodu, če sem jih jaz takrat v paleozoiku poslušal. Sem, večkrat na norih koncertih, in vedno, ko je do mene priplaval kakšen njihov tekst. Tisti teksti so spreminjali družbo, muzika po pankovsko pa mi je bila bližja tista iz Anglije. Če povzamem, sem bral in čutil poezijo Pankrtov in poslušal tiste res trde note iz Združenega kraljestva.

Potem je naneslo tako, da sva bila s pevcem Pankrtov nekaj let skupaj v službi, kar je bila seveda svojevrstna izkušnja vpogleda v rokersko življenje – vsekakor je živel mirneje in udobneje od mene, kar je bil vsaj zame znak, da sem na povsem neperspektivni poti. No, takrat se je družba že dodobra spremenila, vse se je malo umirilo, in videti je bilo, da sta z novo državo med nas prijezdili normalnost in empatija, kot so jo v desetletju pred tem kričali Pankrti.

Jasno, da sem šel pred dnevi na koncert Pankrtov ob njihovi 45-letnici. V Halo Tivoli. Tam sem bil prvič leta 1965, ko je bilo tam svetovno prvenstvo v pingpongu. Na koncert Louisa Armstronga me oče tistega leta ni peljal, čeprav je bil gospod večji pankrt od vseh Pankrtov.

Potem sem bil v hali leta 1970, ko je bilo tam svetovno prvenstvo v košarki in so bili naši zlati. Takrat se je našim še reklo Jugoslavija in smo bili na to besedo ponosni tudi oni, ki smo si doma upali praznovati božič in smo bili krščeni. Birmani pa ne.

Človek s časom pač spozna, da intimna vera ni isto kot cerkev kot institucija, in da beseda država ne more popraviti barve sistema, ki je deloval čudežno dolgo, svojo pravo vsebino pa pokazal šele, ko sta se bratstvo in enotnost spremenila v smrt in mizerijo.

Ob tem je res, da sta imela tako Bog kot komunizem Slovenijo rada in smo živeli veliko bolje kot nekdanji bratje z juga in smo se po božji milosti izognili najbolj temnemu delu genetskega zapisa teh nekdanjih bratov po sistemu južno od nas.

No, če je v Angliji Bog tudi s pankom ohranil kraljico, pri nas Pankrti niso komunizma, a sta imeli vsaj dve deželi v Evropi srečo. Zato verjamem, da je pank kot pogled v ogledalo. Jasno, da se z leti odsev v ogledalu spreminja, in da, če ga je, panka, preveč, nikoli ne postane družbeno vodilo, pač pa, po mojem, vse kaj drugega.

Pank je za mlade in je pod radarjem. Lepota tega je v tem, da ta stari ne bi smeli vedno vedeti, za kaj gre. To je podzemlje. Pank rock je beseda, ki jo diletanti in brezsrčni manipulatorji uporabljajo za glasbo, ki jemlje energijo, telesa, srca, duše, čas in um mladih moških, ki ji dajejo vse, kar imajo. Pank je za mlade in poštene, za tiste, ki so nezadovoljni zaradi razloga, ki ga poznajo.

Tudi za upornike brez razloga? Kaj pa vem ... Ena bolj iskrivih ženskih glav tega časa je rekla takole: »Nekaterim se je tako enostavno sleči. Mislijo, da so tako promiskuitetni, avantgardni in uporniški, toda vse leto so njihove duše pokrite z zimskimi oblačili! Moja duša je promiskuitetna, kako je zdaj s tem, da sem upornik brez razloga? Res so amaterji ...«. Nekaj tisoč upornikov brez razloga nas je šlo na koncert v Halo, kjer so nas v delirij spravili uporniki brez razloga. Pa je res tako?

Naj se vsak sam vpraša, če tisto, kar kot moralo širi v najožjem krogu najbližjih, govori tudi zunaj varnega zavetja doma. Ali oštarije ali kar je takih varnih hiš. Če pizdiš le na varnem, na planem pa ne, si upornik brez razloga, vsaj po moje, ker ti gre le zase, za druge pa ne. Pred 45 leti, ko so v družini priznali Pankrte, je bilo drugače, pizdili smo in doma in na ulici in na koncertih in celo v časopisih. Za vse bo lepše in manj grdo, če zapišem, da je bil koncert v Hali Tivoli bolj slovo od mladosti kot pa kaj drugega. Vsaj zame.

V slovenskem prapanku je nekdo nekoč zapisal takole:

Ne zmisli, de dih prve sapce bóde
odnesel to, kar misli so stvaríle,
pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,
dokler, de smo brez dna polníli sode;
'zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost! po tvoji temni zarji
srce zdihválo bo mi, Bog te obvarji!

Prešernova pesem Slovo od mladosti je nastala leta 1829.

Zato je Pankrte treba danes brati, poslušali jih bomo itak vse težje, peza let bo udarila tako junake kot poslušalce. Njihova Totalna revolucija je kot prašek za vsakdanjo rabo:

Totalna revolucija
za njega ni rešitev
Janez kurbin sin
hoče samopotrditev.

Ta drži, a ne. Vsi smo malo Janezi, a ne, nujno je, da nas opazijo, a ne, in da je tako, kot mislimo, da mora biti, samo, da za to ni treba nič storiti. Ja, pank je za mlade. Takrat je bil še Janez Janša tako mlad, da komad ni bil napisan zaradi njega. Pač pa za vse nas Janeze, onega časa in tega zdaj. Kar se Janezek nauči, to Janez zna, ta je dobra, in pri nas velja čez vse ...

Koncert me je tako napolnil, da sem naslednji dan po več letih dobil napad putike. Kar se je zdelo kot dan neskončnih sanj, se je sprevrglo v tri dni neskončnih bolečin.

Pa sem se vseeno potopil v kitico Dneva neskončnih sanj.

«Tudi ti si prišla
Mrzlih lic
Do ognjišša
V dan neskončnih sanj,
Moja kri v tebi vre
A greš, zbežiš
– Rad te imam –
Toda jutro vabi
V dan neskončnih sanj
Nazaj!«

Vlado Kreslin. Eden redkih, ki nikoli ni bil Janez. Eden onih, ki najbolj manjkajo. Eden redkih, ki ni hotel biti panker, pa je to vseeno bil in ostal.

Perči in Vlado, a ne, po tem se je lepo spominjati mladosti, ki nam je dala pogum in državo, in ko so nam zvito vzeli novo domovino. Janez, kurbin sin, bo treba končno vstati in storiti še kaj za druge, za vse, in ne le zase. Tu sta si krščanstvo in prvotni komunizem blizu, Sveto pismo namreč pravi: »Brani slabotne in sirote; podpiraj boj revnih in zatiranih.«

Ne me basat'. Ubogaš Boga in še komunisti te bodo imeli radi. Je pa res, da je bil Bogu pank bolj všeč kot ta rdečim, saj prvi stavi na mlade, drugi pa le na naše.