Šerifi brez boja
Z letošnjim supervolilnim letom moramo biti naravnost presrečni. Že prej razpisanim predsedniškim in lokalnim volitvam se je mimogrede pridružila še referendumdumdumska nedelja. Sami prazniki demokracije, bi rekli politiki, čeprav v kar 51 občinah in občinčicah – od Beltincev, Črenšovcev in Križevcev do Medvod, Mozirja, Postojne, Raven na Koroškem in Slovenj Gradca – nimajo toliko »biomase«, da bi se v ringu za župana srečala vsaj dva kandidata. V tej slabi četrtini občin so kandidati lahko odpirali šampanjce, še preden so se v nedeljo volišča – odprla. No, saj ponekod, v Mariboru, na primer, se je volivkam in volivcem ponujalo že kar preveč materiala (ki seveda še zdaleč ni ves vodstveni, se pravi županski), ampak lokalne volitve brez (vsaj dveh) kandidatov res niso praznik demokracije, temveč prej dokaz, da imamo preveč občin. Kajti 51 lokalnih šerifov in šerifinj brez protikandidatov seveda še zdaleč ne pomeni, da v teh občinah vse klapa. Še zdaleč ne. V kraju, ki ga še kar dobro poznam, tako že vse od osamosvojitve niso zgradili niti enega samega občinskega stanovanja. Pa enemu in istemu županu ni hudega, kot po maslu zmaguje in vlada že več mandatov.
In zdravstvo, ta največji bolnik naše družbe. Od Goričkega do Pirana je več kot 100.000 ljudi s plačanim zdravstvenim zavarovanjem, a brez osebnega zdravnika, ki jim ga taisto zavarovanje predpisuje. In če je ena glavnih nalog oblasti, tudi lokalnih, zagotavljanje zdravstvene oskrbe, potem je prenekateri župan padel na testu. In je goden za odhod. Zagotovo tudi kateri izmed tistih, ki na volitvah niso imeli nasprotnika.
Če bi bil jaz župan (pa ne bom), bi storil ali poskušal storiti kaj podobnega, kar se je namenil direktor zdravstvenega doma v Velenju – je odšel po zdravnike v Bosno, ker jih je v Sloveniji pač premalo. Seveda ne drži, ko direktor pravi, da smo tečni pacienti krivi za eksodus preobremenjenih zdravnikov iz javnega sektorja v zasebnega. Tudi ne vem, s kakšnim izplenom, če sploh kakšnim, se je končal njegov lov na dohtarje z direktorjema še dveh slovenskih ZD. Ni znano, kaj je obljubil 50 bosanskim strokovnjakom, da bi jih speljal v obljubljeno Slovenijo. In tudi ni poročil o tem, kako so lovce na glave pričakali prebivalci, za katere skrbijo ti bosanski doktorji na muhi slovenskega direktorja. Bodo zdaj Bosanci ostali brez oskrbe?
Ampak vsaj poskusil je, direktor, menda ne samo na lastno pest, temveč tudi na lastne stroške. In če mu bo ratalo in bo njegovo ljudstvo zaradi njega imelo (boljšo) zdravstveno oskrbo, zdravje, potem mora postati – župan. Če ne predsednik.
