Skladbo napisal v 10 sekundah
Tokrat je Tokac v sodelovanju z glasbenico Emanuelo Montanič za klavirjem izdal album Čudež, ki ga lahko že poslušamo na pretočnih platformah, 10. februarja pa bo izšel tudi v fizični obliki. Na najino srečanje v ljubljansko kavarno pride z majico, na kateri je Albert Einstein. »Glave ne moreš zamenjati, majčko pa lahko,« se pošali, ko ga podrezam z znamenitim fizikom. »Einstein je svetla točka v našem civilizacijskem razvoju. To majčko mi je podarila družina, tako da jo z veseljem nosim. Očitno oni mene tako vidijo,« se nasmeji. Vsekakor je očitno, da je precej shujšal in bolj zdravo živi, kar mi potrdi. »Pijem malce manj, izogibam se odojku in ne jem kruha. Priznam, boljše se počutim. Ampak to ne pomeni, da ne pogrešam odojka. Ko ga gledam med vrtenjem v kakšni gostilni, se mi zdi tako osamljen, pa bi mu rad pristopil in rekel kakšno lepo besedo,« zaključi z nasmehom.
Priložnost za čudež obstaja
S singlom Čudež sta Tokac in Emanuela že napovedala izid istoimenskega albuma. »To je beseda, na katero, se mi zdi, pozabljamo oziroma se najbolj zadržuje v cerkvenih krogih. Jaz nisem imel v mislih tega čudeža, ampak prvi čudež, ki se nanaša na samoumevnost življenja. Samo drvimo, ves čas si nekaj si želimo, ampak v bistvu se ne zavedamo čudeža, torej s tem, ko si se rodil, si dobil priložnost, da narediš najbolje in da vidiš še druge okrog sebe, in da kaj daš. Priložnost za čudež torej obstaja, ampak se mi zdi, da mu malo zapiramo okna.« Pohvalim, da je res lepo povedal, ubesedil filozofijo življenja. »Do tega ne moreš priti pri 40 letih, ampak mora preteči nekaj časa. Med vrhuncem kariere drviš, potem pa se počasi umirjaš. Zdaj sem v tistih letih, ko z veseljem ustvarjam, ampak ne čutim, da moram koga zadovoljevati. Imam neki mir, ki mi omogoča, da hvala bogu malce tudi pomislim. To pride po naravni poti, ko si dovolj zrel ali star, da začneš razmišljati o določenih stvareh, ki so samoumevne.« Ob moji pripombi, da se z leti tudi bolj kakovostno živi, se sprva nasmeji. »Že to, da je manj odojka in kruha, je bolj kvalitetno življenje. Absolutno je kvaliteta v tem, da pravilno razpolagaš s svojo energijo. Boljše se počutim, ker zdaj bolj pravilno trošim energijo. Čeprav to ne pomeni, da ne bom zdaj dva meseca tečen, ker imam promocijo plošče, pa se mi ene stvari ne da delati. No, s tabo se je vedno lepo pogovarjati,« dobrosrčno zaključi.
Ni resnica, temveč čustvo
Ob kavi se pogovoriva, kateri del procesa v glasbi mu je najlepši. »Če gledamo skozi to, kar počnem, absolutno najrajši ustvarjam, ker sem v določenem stanju, ko me noben ne moti in imam popolno svobodo in res delam na tem, da imam mir. Po drugi strani pa so koncerti; usesti se v kombi ob enajstih dopoldan in priti domov drug dan ob sedmih zjutraj so tehnične stvari, ki mi niso več tako ljube. Ampak sem vedno poplačan, ker je publika zadovoljna in vsi gremo domov veseli.«
Povprašam, kje so zdaj skupina Dan D in njegovi glasbeni partnerji. »Trenutno v globokem spancu. Poleti smo veliko koncertirali, potem sem jaz hotel končati projekt z Manuelo. Ampak počasi se bo skupina prebudila iz tega spanca. Material za novi projekt imamo že pripravljen. Malo zimskih počitnic torej tudi za nas,« se nasmehne. Njegov prvi solo projekt se je zgodil po naključju. »Lahko bi rekel, da je to bilo precej samomorilsko dejanje, vendar zdaj, ko to vidim, mi je všeč, ker je bil izziv. Zgodilo se je v času korone, ko skupina Dan D ni mogla delati, jaz pa sem sam za sebe ustvaril veliko pesmi. Emanuela, partnerica basista Nikole, je glasbeno oborožena in sem jo prosil za pomoč, če mi vse skladbe pomaga spraviti v red. In potem sva se odločila, da poskusiva narediti še kakšen koncert, ker je to bila forma, ki bi jo lahko izvajala v času korone. Ko sva ravno končala in vse pripravila, so se ukrepi sprostili in je Dan D takoj šel na teren. Ampak tega nisem vrgel v koruzo, saj je to bila priložnost za moj prvi solo projekt. In tako je zdaj izšel album Čudež.« Na prvem koncertu v Cankarjevem domu sta Tokac in Emanuela prejela stoječe ovacije, na radijske valove pa sta poslala nov singel – Ne odhajaj, ki sta ga pospremila z videem. »Prišel je trenutek in sem to skladbo napisal v desetih sekundah. Ko se mogoče v določenem trenutku ne počutiš dobro ali s partnerjem ne gre, ampak to ni resnica, temveč čustvo, ki pride, in sem začutil, da ga je vredno dati na papir. Ker je tako občutljivo, zaupam temu trenutku, torej tem desetim sekundam, ko se mi je porodila ta misel. Mogoče ne govori resnice, čustveno pa je res. To so neki indikatorji, za katerimi jaz grem, da verjamem sebi, da ne prodajam bučk.«
Razmišlja globalno
V nadaljevanju spregovoriva o tem, ali ga pri pisanju vedno vodi ljubezen. »Ni nujno, da gre vedno za ljubezen. Jaz sem ljubeč in želim ljudem dobro, da se razumemo dobro. Ampak moja sporočilnost je tudi, da pokažem na stvari, ki so narobe. Marsikaj rajši pospravimo pod predpražnik, naloga umetnikov pa je tudi neprijetne stvari dati ven.« Pri Tokacu vedno občudujem njegovo lepo izražanje v slovenščini, še posebej zato, ker je njegov materni jezik hrvaščina, in ko ga pohvalim, mi razodene resnico. »Če se grobo izrazim, mi je to na en način posel. Ker sem ustvarjalec, je moje orodje jezik. Če bi šel v Bolgarijo, bi se moral naučiti bolgarsko. Na srečo sem šel v Slovenijo. S tem sem se veliko ukvarjal. To je materija, ki jo ves čas uporabljam zadnjih 20 let in mogoče je ta plošča tudi odraz tega, koliko sem napredoval in koliko sem boljši v tem, kar počnem.«
O tem, v kakšnem jeziku najpogosteje razmišlja, mi odkrito pove, da je s travmami razčistil. »Ne razmišljam več lokalno, ampak globalno, saj sem mnogo bolj svoboden in sam sebi pa tudi drugim prijazen. Če razmišljam nacionalno, se lahko takoj zoži obzorje.« Ob koncu pogovora se pošalim, da postaja vedno boljši človek, saj je celo zamenjal stil življenja. »Imel sem obdobja, ko sem pozabil na ljudi okrog sebe, na partnerico, otroka ... Mislil sem samo na sebe, ker se mi je zdelo, da sem najpomembnejši, ker služim denar in podobne neumnosti. Človek mora biti dovolj zavesten, da se ne spušča v ta stanja. In zaenkrat sem gor. Če bom en dan spil liter šnopsa, pa bo vse drugače,« se nasmeji, nato pa se odpravi nazaj na svojo Dolenjsko.
