Skok iz naravnega v umetno
Ali si lahko predstavljate, da v restavraciji naročite ocvrta piščančja bedrca, natakar vam jih postreže, vi z vso slastjo zagrizete vanje, ko pa jih pojeste, vas seznanijo s tem, da piščanec ni bil vzrejen na farmi, temveč narejen v laboratoriju? Pri nas se vam kaj takega še ne more zgoditi, lahko pa se v Singapurju. Ta mala, a najbogatejša država na jugu Malajskega polotoka je edina, kjer želijo povečati proizvodnjo umetnega mesa oziroma z njim celo nadomestiti običajno meso, ki ga pridobivajo z vzrejo in zakolom živih živali.
V Singapurju so že odprli proizvodne obrate, kjer bi dozdajšnjo laboratorijsko proizvodnjo umetnega ali gojenega mesa naredili bolj množično. Oblasti upajo, da bodo postali vodilna država v proizvodnji »hrane prihodnosti«, kot so nekateri poimenovali laboratorijsko vzgojene proteine, in da bodo investitorji v tej panogi našli dovolj velik interes za finančno podporo in prihodnji razvoj. Spodbujeni so s pozivi ljudi, kot je ustanovitelj Microsofta in eden najbogatejših ljudi na Zemlji Bill Gates, ki je že pred dvema letoma med predstavitvijo svoje knjige Kako se izogniti podnebni katastrofi pozval vse bogate države, naj preidejo na pridelavo in uživanje »umetne« govedine, saj bi bil to zelo učinkovit način boja proti pretiranemu izpustu toplogrednih plinov.
Tudi Ivo Boscarol je lani v intervjuju napovedal, da bi nekaj denarja, ki ga je dobil od prodaje Pipistrela, investiral v pridelavo umetnega mesa iz izvornih celic.
Visoki stroški
Živinoreja oziroma pridelava mesa, zlasti govedine, je velik onesnaževalec ozračja z metanom in ogljikovim dioksidom. Povpraševanje po govedini se ne zmanjšuje, ljudje vsako leto pojemo več kot 350 milijonov ton mesa, čez petindvajset let pa bi ob sedanjih stopnjah rasti to količino lahko pomnožili z dva! Kar z drugimi besedami pomeni, da se bo intenzivnost živinoreje povečala za sto odstotkov. In če nekateri znanstveniki že zdaj opozarjajo, da se zaradi živinoreje v ozračje sprosti toliko metana, kot ga gre v nebo pri izgorevanju fosilnih goriv, so morda pozivi okoljsko ozaveščenih ljudi k racionalizaciji uživanja naravno gojenega mesa povsem ustrezni.
Še posebno če v laboratorijih zmorejo narediti umetno, ki pa je sicer še vedno zelo drago in si ga lahko privošči le peščica najbogatejših – kdo od navadnih smrtnikov bi za goveji zrezek iz umetno pridelanega mesa odštel nekaj tisoč evrov. Stroški proizvodnje umetno vzgojenega mesa so za zdaj visoki, a Singapur in nekatera podjetja v ameriški Kaliforniji, ki ga že izdelujejo, kažejo, da se utegnejo z bolj množično proizvodnjo in večjo uporabo tega mesa znižati tudi stroški proizvodnje. Potem bodo lahko po njem segali tudi navadni ljudje, ki nimajo tako debelih denarnic.
odstotkov vse hrane, ki jo potrebuje Singapur, uvozijo.
Če se vrnemo v Singapur: tam načrtujejo, da bi čez deset let močno povečali delež umetno pridelanega mesa, ne samo piščancev in govedine, temveč tudi morskih živali. Singapur kot mestna državica več kot 90 odstotkov vse hrane uvaža in proizvodnjo umetnega mesa ter sodobno gojenje zelenjave na strehah mestnih stolpnic vidi kot enkratno tehnološko priložnost, kako bi se vsaj deloma izognili pretirani odvisnosti od uvoza hrane. Singapursko podjetje Shiok Meat se ukvarja s predelavo morske hrane. Pred leti, ko so začeli laboratorijske poskuse vzreje mesa umetnih škampov, so to prodajali po 10.000 dolarjev za kilogram, zdaj pa so se že tako usposobili, da je treba odšteti le še 50 dolarjev.
dolarjev je pred leti stal kilogram umetnih škampov.
Kako nastane umetno meso
Za izdelavo umetnega mesa so najpomembnejše matične ali izvorne celice, ki jih pridobijo iz mišičnega tkiva živali. Celice hranijo s sladkorjem in solmi, s čimer jih zavedejo, da mislijo, da so še vedno v živali, in tako rastejo. Za postopek potrebujejo živo žival samo na začetku, ko ji odvzamejo in izolirajo nekaj matičnih celic, ki imajo sposobnost samoobnavljanja. Celice nato v ustreznih razmerah v bioreaktorju oskrbujejo s kisikom in hranili, da se razrasejo v tkivo. Sčasoma se mišične matične celice začnejo preoblikovati, ko se krepijo, razširijo in dozorijo v mišična vlakna. Čez čas, ko se dovolj teh vlaken združi, dobimo kos mesa. Nato se mu lahko doda maščobno tkivo, da ima meso bolj skladen okus s tistim, ki smo ga vajeni zdaj.
Proizvodnja umetnega mesa in tudi vegetarijanskih nadomestkov zanj bo v prihodnjih letih naraščala.
V laboratorijih vzgojenega mesa pa ne smemo mešati z vegetarijanskimi nadomestki za piščančje meso, goveje polpete ali celo klobase, ki jih lahko kupimo tudi v naših samopostrežnih trgovinah. Te izdelke praviloma proizvajajo iz izolatov beljakovin rumenega graha, riža, vrste fižola mungo, kokosovega olja, repičnega olja in jih z drugimi rastlinskimi izvlečki ter kemičnimi dodatki v posebnih strojih oblikujejo v teksturo, podobno mesu. V enem najbolj znanih podjetij za proizvodnjo tovrstne hrane, kalifornijskem Impossible Foods, so značilni mesni okus, teksturo in sočnost svojega burgerja našli v molekuli hema, ki v mišicah živih bitij skrbi za prenos kisika po telesu. DNK te molekule pridobivajo iz soje, ga dodajo genetsko vzgojenemu kvasu in s fermentacijo pridobijo beljakovino, ki jo zmešajo z vodo, kokosovim in sončničnim oljem in začimbami.
Proizvodnja in tudi uporaba umetnega mesa in vegetarijanskih nadomestkov zanj bo v prihodnjih letih zagotovo samo naraščala. Kot pravijo poznavalci, bo Azija na tem področju prednjačila, kajti tam bo začelo primanjkovati hrane zaradi hitrega naraščanja prebivalstva, deloma tudi zaradi čedalje pogostejših naravnih katastrof kot posledice podnebnih sprememb in tudi čedalje bolj intenzivnega kmetijstva in ribolova. In ker nova tehnologija prinaša ekološko čisto pridelavo hrane, so poznavalci več kot optimistični. Proizvajalci umetnega mesa bodo seveda morali prepričati potrošnike, da preskočijo z naravnega na umetno meso. Kako se bodo na novo tehnologijo odzvale velike proizvajalke naravnega mesa, pa je drugo vprašanje in velika neznanka.
Znanstveniki so že izračunali, da bi za pridelavo umetnega mesa porabili precej manj energije, kot je porabi človeštvo zdaj za pridelavo navadnega mesa. Za tisto iz laboratorija skoraj ne potrebujejo novih zemljišč za rejo živine in pridelavo krme, zato ne bi bilo več potrebe po izsekavanju gozda, kar lahko bistveno prispeva k zmanjšanju onesnaževanja ozračja z ogljikovim dioksidom. Za več kot 80 odstotkov bi se lahko zmanjšala poraba vode, ki se uporablja v pridelavi mesa, povrhu pa naj bi se za več kot 80 odstotkov, nekateri znanstveniki pravijo, da celo za 95 odstotkov, zmanjšali izpusti toplogrednih plinov.
