Skrivne bolnišnice na evropski pešpoti
Natanko četrt stoletja mineva od razglasitve bolnišnice Trška gora na Legnu pri Slovenj Gradcu – bolj znane kot Paučkove partizanske bolnišnice – za kulturni spomenik državnega pomena in 43 let od podelitve naziva častni občan Slovenj Gradca kirurgu dr. Ivanu Kopaču - Paučku, po katerem so skrivne, majhne lesene bolnišnice dobile ime.
Potrebe po ureditvi partizanskih bolnišnic na območju zahodnega Pohorja so se pojavile v zadnjem letu druge svetovne vojne, ko je po prihodu 14. divizije na Štajersko februarja 1944 območje partizanske 4. operativne cone, kamor je spadala tudi Koroška, zajela množična vstaja proti nemškemu okupatorju in domačim izdajalcem. Takrat so doktorju Kopaču naročili, naj na zahodnem Pohorju zgradi skrivne partizanske bolnišnice, ki bodo lahko sprejele več ranjencev. Od aprila 1944 do konca druge svetovne vojne je tako s pomočjo aktivistov in domačega prebivalstva postopoma zgradil šest bolnišničnih kompleksov, ki so jih poimenovali Paučkove bolnišnice. Tam se je zdravilo približno 300 ranjencev (partizanov in tudi pripadnikov zavezniških vojsk), za katere je skrbelo približno sto članov osebja, imeli pa so tudi posebni enoti, sanitetni ekonomat in centralno lekarno. Okupator ni odkril nobene izmed bolnišnic, ki načeloma niso smele vedeti druga za drugo in so bile označene s skrivnimi imeni.
Mimo vodi evropska pešpot E6.
Od propada do obnove
S koncem druge svetovne vojne so bolnišnični kompleksi začeli propadati, tudi zato, ker so v kriznih časih okoliški prebivalci odnašali material za gradnjo drugih in tudi svojih objektov.
Obnova bolnišnice, ki, kot smo omenili, velja za kulturni spomenik državnega pomena, je stala 36.000 evrov, v celoti jo je financiralo ministrstvo za kulturo; začela se je oktobra 2009 in končala maja 2010, vodila jo je mariborska območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine, zaradi izjemno slabega stanja pa je bila s pomočjo fotografij in tehničnih podatkov izvedena temeljita rekonstrukcija objektov. Bolnišnica, ki jo sestavljajo trije leseni objekti in stranišče, leži v strmi, osojni grapi na nadmorski višini 951 metrov. Ne gre pozabiti, da so jo prvič obnovili leta 1989, in sicer tri objekte in stranišče.
Bolnišnico, ki stoji na evropski pešpoti E6 (več v okvirčku), zdaj upravlja Koroški pokrajinski muzej in je vseskozi odprta za javnost, vsebinsko pa jo dopolnjuje stalna razstava o partizanski saniteti na Koroškem v slovenjgraškem muzeju.
E6
Slovenski del evropske pešpoti E6, ki je sicer del poti Baltik–Jadran, se začne na mejnem prehodu Radelj in konča v Strunjanu. Imenuje se Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana po Milanu Ciglarju, pohodniku, gozdarju in uredniku Gozdarskega vestnika. Slovenski del E6 je bil uradno odprt 24. maja 1975 na Mašunu v okviru proslave ob stoletnici prvega gozdarskega društva na Slovenskem. Poteka s severa na jug Slovenije in se najvišje vzpne na Snežniku, in sicer na 1796 m. Prečka Pohorje, Posavsko hribovje in samotna hribovja slovenskega dinarskega sveta, dokler se prehodno ne konča na obali Jadranskega morja in se nadaljuje šele v Grčiji. Dolga je 350 km in jo je možno prehoditi v 14 dneh. Na njej je 39 nadzornih točk in žigov.
Dolenjec na Pohorju
Je pa zanimivo, da je bil dr. Ivan Kopač Dolenjec. V Novem mestu, kjer je preživel mladost, je 1935. maturiral na gimnaziji. Nato je v Ljubljani študiral medicino in leta 1942 diplomiral na medicinski fakulteti v Beogradu. Po študiju se je vrnil v Novo mesto, kjer je stažiral in bil pozneje prostovoljec. Na začetku vojne se je povezal z Osvobodilno fronto, septembra 1943 je odšel v partizane. S partizanskim imenom Pauček je kot zdravnik in kirurg deloval v XIV. udarni diviziji, se udeležil njenega legendarnega pohoda na Štajersko in bil po končanih bojih organizator in upravnik omenjenih partizanskih bolnišnic na zahodnem delu Pohorja.
Bolnišnica, ki jo sestavljajo trije leseni objekti in stranišče, poleg sta tudi dva grobova, leži v strmi, osojni grapi na nadmorski višini 951 metrov.
Po vojni se je specializiral za pljučne bolezni in tuberkulozo. Najprej je bil upravnik bolnišnice za pljučne bolezni v Topolšici, od 1948. je vodil Bolnišnico za pljučne bolezni Novo Celje, kjer je razvil klinično zdravljenje razsevne tuberkuloze in tuberkuloznega meningitisa s streptomicinom ter medicinsko in profesionalno rehabilitacijo pljučnih bolnikov. V letih 1955/1956 je bil kot štipendist Svetovne zdravstvene organizacije na izobraževanju na kliniki Laennec v Parizu. Leta 1951 je postal specialist, leta 1958 pa primarij. Med letoma 1959 in 1977 je bil ravnatelj celjske bolnišnice, nato pa do upokojitve leta 1980 strokovni pomočnik direktorja Zdravstvenega centra Celje. Umrl je leta 1988.
