Skrivno sporočilo butaste gume

Dobra je tista, da če je slab začetek, pa da je potem dober konec. Mislim, to je povsem fino, če si začetek in konec nista preveč oddaljena. Več kot par ur. Po moje je to itak možno samo v teoriji. Bolj zajebano je, recimo, da si celo življenje sestavni del neke velike jebe, da si petdeset let vztrajno v frki, potem imaš pa zadnjih nekaj let mir. In rečeš, »ejga, saj ni bilo tako slabo«. Lulček ni bilo, če je bilo. Da bo jutri bolje, je slaba tolažba, ker itak ne vemo, koliko juter naš še čaka, a ne.

Človeška vrsta je taka, da si raje zapomnimo lepe kot slabe stvari, saj se iz lepih ne naučiš dosti, ob tem pa se ti zdi, da je bilo vse lepo; učenje iz slabih je naporno, ker te vsebina slabega na tej poti nenehno spremlja. Kot nalepka ali slaba vest. Razlika med nalepko in slabo vestjo je, da je nalepka predmet, ki je nalepljen nate, slaba vest pa je nekaj, česar v resnici ni, je pa vseeno, in da obstaja, si ga moral nekje posrati, da se je iz tega sestavilo nekaj, kar je ves čas skupaj s teboj na tvoji poti. Evo, čez vedre misli in stavke in optimizem ga ni. Kupil sem novi kolesi za staro dirkalno kolo, katerega vek se počasi že meri z dvema številkama, in novi gumi in novo krmilo in nov sedež. To je tako, kot če se star dedec spravi v tiste male kopalke, ki imajo zadaj trakec, ki reže v škofijo, spredaj pa čez vrvico v kopalkah visi vse, kar je mogoče, od želodca, vampa in vse plemenite vasceralne maščobe.

Ampak, jebi ga, počutiš se pa, kot bi bil spet leta 1982, nekje v Dalmaciji, vsak teden drugje, kot te je pač vodila služba, ki je dobesedno visela v zraku, pa vseeno je iz nje lepo kapljalo, da si imel za osnovne potrebe, kot je to takrat povedal eden meni najljubših rokerjev, Ian Dury. Sex&Drugs&Rock&Roll.

«Seks in droge in rokenrol,
to je vse, kar potrebujejo moji možgani in telo.
Seks in droge in rokenrol,
kako dobro je to.«

Malo sem goljufal, ker nisem rabil drog, ampak tudi če jih zamenjaš s tekočino, to ni tako slabo. No, malo me je zaneslo v časovnem stroju; skratka, staro kolo sem dal v nove kopalke in si mislil, da je novo. Jasno, da je bilo, kot sem sumil, da je lahko. Na prvi vožnji mi je nekaj sto metrov od zadnjega doma počila guma. Ob pol osmih zvečer, obetal pa sem si uro in pol vrtenja v hladu obljubljanskih dolinic in gričev. Stopil sem v kraj pod Plečnikovo mojstrovino, kjer se končujejo zaključna dela v zdravstvu, se pravi ob pokopališče na Žalah. Moja guma je spustila dušo, ampak sem rekel, glej, že mora biti tako, in v par minutah zamenjal zračnico in se odpeljal naprej. Brez težav.

Čez nekaj dni sem vrtel pedale v Franciji in si želel gor na prelaz, kjer je imel za biti čez par dni Tour. Pss ... in guma, ki se je spoznala s Plečnikom, je naredila že drugi zaporedni samomor, pri 35 stopinjah, na planem.Če skrajšam: sem jo pretipal detajlno kot prvo punco, ki je bila dovolj brez okusa, da se je to lahko zgodilo, in seveda na notranji strani našel dva milimetra kot las tanek košček žice, ki je imela lepo lastnost ubijati mi kolesarsko veselje. Nekako sem jo izvlekel in se med tlačenjem z mini pumpico skuril do konca. Moja najdražja mi s svojo delovno ročico pri tem onegavljenju ni mogla nič pomagati, jasno, iskala sva rezervni zračnici, ki bi naju odrešili, če se nama gor na prelaz spet kaj zgodi, bolje, spusti. Lokalni mehanik je sklenil posel, zračnici sta šli v rezervo, in nam je uspelo pribrcati gor, visoko v hrib. In potem čez dan na še enega, najbolj slavnega. Takrat sem med rutinskim peglanjem kolesa ugotovil, da mi je francoski petelinček prodal zračnici s prekratkima ventilčkoma, da bi bili sploh uporabni ob morebitnem defektu. No, nisem bil največji osmoljenec. Na enega od prelazov smo se spravili, navijat za naše, peš. Devetnajst kilometrov smo hodili, vmes pa malo pomagali skupinici starejših Francozov, ki so v hrib vlekli prijatelja na invalidskem vozičku. Malo so ga imeli na uzdah, malo so ga potiskali in je krasno naredilo psss in sem si rekel, o, bog, pa ja ne, da se je to zgodilo nesrečniku na vozičku, ki si tako želi gor na breg, da bi navijal za one, ki so plačani, da imajo defekte.

Finta je bila, da sta bili veliki gumi, kjer je tisti obroč za poganjanje, napolnjeni. Kaj je to? Spustilo je eno kolesce spredaj, tisto majhno, povsem majhno, brez ventila, ker je kakor polno. Kaj naj rečem. Čez nekaj ur smo videli, da Francozi svojega prijatelja spuščajo po klancu navzdol, držeč ga pod nadzorom s stremenom, da bi ne bil v dolini veliko pred njimi ... Bil je dobre volje, pa oni tudi. Začelo se je slabo, končalo pa kar, se mi zdi.

Tudi moja pnevmatika se je odločila, da evtanazija ni zanjo. Prevozila je okruške Francije, nekaj malega doma in se potem gnala pod starim telesom na sindikalnem svetovnem prvenstvu na nemškem dirkališču v Nürburgringu. Ko je šlo po klancih skoraj devetdeset, sem molil, da bi guma zdržala, ko je bil na vrsti klanec, skoraj 20-odstoten, sem si želel, da bi spustila.

Če ne verjamete, da je tako, kot bi se vozil na peklenskem toboganu, je tako, kot je rekel sloviti dirkač Jackie Stewart: da ne veste, kaj govorite, predvsem pa, da zagotovo nikoli niste bili tam, da bi se prepričali na svoje oči.

Kakor koli, v tisti klanec sem si res želel, da bi guma sabotirala in bi odstopil, saj je manjkalo za mišji lulček, da bi sestopil in šel v breg peš ... Ampak, a ne, to bi bilo precej nešportno, glede na to, da sem vozil s prijateljem iz Ukrajine, ki je prišel na kolesarsko fronto tako rekoč s tiste prave fronte v domovini.

Bi verjeli, da v Svetem pismu piše takole: »Ali ne veste, da na tekmi vsi tekači tečejo, a le eden prejme nagrado? Zato tecite, da zmagate. Vsak športnik izvaja samo nadzor v vseh stvareh. Športniki to storijo, da bi prejeli minljivi venec, ki ga prejmejo zmagovalci, mi pa za neminljivega. Torej ne tečem brez cilja; ne boksam kot tisti, ki tolče le po zraku. Toda discipliniram svoje telo in ga držim pod nadzorom, da ne bi bil sam diskvalificiran po pridiganju drugim.«

Počene zračnice so zvozile tisti krog – z malo patetike –, za mir v Ukrajini, še prej pa za notranjega. »In ne naveličajmo se delati dobrega, kajti ob svojem času bomo poželi nagrado, če ne obupamo.« Spet Biblija. Za praktike pa takole, kot je rekel Einstein. »Obstajata samo dva načina, kako živeti svoje življenje. Prvi je, kot da ni nič čudež. Drugi pa, da je vse čudež.«
Ne me basat' ... Moja butasta guma prisega na drugo; no, bom pa še sam, ker sem itak butast. Tudi zaradi Iana Duryja, še vedno.