Šli smo na Haalanda, prišli pa s Šeška
V soboto je bilo treba iti v Stožice. Prijahal je namreč sam norveški princ na belem konju – Erling Braut Haaland, trenutno najbolj vroč nogometaš na planetu. Tekma Slovencev proti Skandinavcem je bila razprodana, na tribunah je sedelo natančno 14.824 gledalcev s kupljenimi vstopnicami, nas je špiker obvestil pred tekmo. Lepo in natančno, še zlasti v primerjavi z ne tako davnimi časi, ko nihče ni vedel, koliko navijačev se je v resnici nabasalo na stadione in v dvorane. Najini vstopnici za tako zvani družinski sektor sta bili na varnem že dva meseca pred tekmo, kajti visokorasli viking, ki trese mreže na evropskih zelenicah, je must see za vsakega nadobudnega fuzbalerja. Seveda se v takem primeru tudi očka ne brani vloge skrbnika, kljub zavedanju, da ne bo dobil blizu in poceni parkinga, da bodo svoje evre iz njegove denarnice zahtevali štanti z navijaškimi rekviziti in da tudi pivo ne bo poceni (5 evrov).
Družinski sektor je na ves glas navijal za naše, le nekoliko manj glasno tudi za Norvežane. No, za Haalanda, ta je pač magnet in idol mladeži po vsem svetu. Pred mano so tako sedele (slovenske) blondinke, ki so razvile zastavo Manchester Cityja, Haalandovega angleškega kluba, levo je fantič v slovenskem dresu dvigal transparent – Haaland, prosim, daj mi svoj dres! –, desno so tresoče ročice norveškemu božanstvu v čast dvigale celo napis v norveščini. Ne hvalim se, samo povem: moj varovanec v družinskem sektorju si je med polčasom močno zaželel – Šeškov dres. Kot da bi vedel, kaj se bo zgodilo, potem ko je Haaland upravičil vlogo stroja za doseganje zadetkov in zatresel tudi Oblakovo mrežo: 19-letni Benjamin je podal za 1:1, zadel za 2:1 in poskrbel za popolni preobrat. Plakati s Haalandovim imenom so neslišno zdrsnili pod sedeže in skorajda nihče več ni bil tam zaradi Norvežana. Kajti rodila se je nova, naša zvezda. Ki se ne obnaša nič zvezdniško, še pol ure po zadnjem sodnikovem pisku je junak srečanja potrpežljivo talal avtograme in selfieje. Tako je bilo: šli smo na Haalanda, vrnili pa smo se s Šeška.
PS: Pa še to. Tri dni po uspehu v Stožicah je Radečan zabil odločilni gol tudi na Švedskem. Naši komentatorji so zadetek upravičeno kovali v zvezde, toda primerjali so ga s strelom Nizozemca Marca van Bastna v finalu evropskega prvenstva leta 1988, ko so tulipani z 2:0 premagali Sovjetsko zvezo. Halo?! Kaj pa gol Milana Osterca proti Romuniji 10. novembra 2001 za Bežigradom? Smo že pozabili na čudežni zadetek s sanjskim volejem za pravljično prvo uvrstitev Slovenije na svetovno prvenstvo na Japonskem in v Južni Koreji?! In poleg tega je van Basten ustrelil z desne strani, Prlek pa z leve, tako kot Šeško. Hja, toliko o podkovanosti in zgodovinskem spominu naših komentatorjev. Pa ponosu in domoljubju, če hočete.
