Slovenci služili v Afganistanu

Kar 20 let je minilo, odkar so Američani zasedli Afganistan po terorističnem napadu islamskih skrajnežev s potniškimi letali v ZDA septembra 2001. Marsikoga je zato presenetil nenaden razpad afganistanskega državnega aparata, ki ga je Zahod vzpostavil in vzdrževal. Umik oblasti in zaveznic pred talibani je Zahodu postavil ogledalo o neuspešnosti misije, ki smo jo dolga leta financirali tudi mi: porabili smo več kot 60 milijonov evrov, večino za plače slovenskih vojakov. Od marca 2004, ko so bili v Centralno Azijo napoteni prvi slovenski vojaki na Natovi mednarodni vojaški operaciji ISAF, do decembra 2014, ko se je na božič vrnil 21. kontingent, smo v misiji skupno angažirali 1273 vojakov. V nadaljevanju smo sodelovali tudi v operaciji Odločna podpora, do dokončnega umika maja letos smo tja napotili še 89 pripadnikov – skupaj torej 1362. O Afganistanu smo govorili z bivšim načelnikom Generalštaba Slovenske vojske (SV) in tudi nekdanjim poveljnikom 15. kontingenta ISAF Dobranom Božičem v deželi pod gorovjem Hindukuš: »Moj afganistanski general, s katerim smo bili skupaj, mi je povedal: 'Ko je zadnji Rus odšel iz Afganistana, je bila vojna. Ko bo zadnji Natov vojak šel iz Afganistana, bo vojna.'«
 

Greš pač prej k Alahu

Afganistan je bil po eni plati sila privlačen za slovenske vojake in vojakinje, saj so lahko dobrih 4500 kilometrov od Slovenije zaslužili nekajkrat višjo plačo kot na rodni grudi. Pišoči novinar je o tem poslušal pripovedi pripadnikov SV na prizorišču v Kabulu in Heratu. Med drugim so pripovedovali zgodbo o vojaku iz vzhodnega dela Slovenije, ki si je po nekaj misijah s prihranki lahko sam zgradil hišo. Toda plače naših vojakov niso bile najvišje: tako nam je v Heratu civilni uslužbenec, sicer pilot helikopterja, pojasnil, da njegova znaša okoli deset tisoč ameriških dolarjev na mesec. Božič o plačah vojakov pravi: »To so bili fajn fantje in dekleta, pošteni in predani Sloveniji, zaslužili so si. Nobena njihova plača ni šla na Kajmanske otoke ali v druge davčne oaze: vse so porabili, da so kupili stanovanja ali pomagali družini.«

Po eni strani bajne plače, po drugi pa veliko tveganje. Julija 2005 je terensko vozilo SV s štirimi vojaki v okolici Kabula zapeljalo na mino, ta je eksplodirala, potniki pa so bili k sreči nepoškodovani. Maja 2011 jo je med bombnim napadom v Heratu skupila civilna strokovnjakinja v SV Melita Šinkovec, januarja 2014 pa je med strelskim obračunom kroglo v nogo prejel še en slovenski vojak. Toda v primerjavi z drugimi državami smo jo odnesli še kar poceni; resda pa smo v Afganistanu imeli inštruktorsko naravnane dejavnosti in malo soočenja z domačini. Vojske z vseh koncev sveta so pač imele različne pristope. Medtem ko so Američani še na kosilo hodili oboroženi, se je pri Italijanih v sobotnem večeru jedlo, pilo alkohol in celo plesalo. Afganistanska vojska, ki smo jo urili tudi Slovenci, pa je bila poglavje zase.

Božič pravi, da je bilo to vojsko težko voditi in ji poveljevati: »Bistvo težave je bilo, da so etnično pomešani: Tadžik ne bo poslušal Paštuna, ampak visoko rangiranega Tadžika.« Pomembno vlogo so imele informacije, ki so jih dobili od svojih domačih iz vasi. »Te vaške skupnosti imajo vpliv, ker imajo klansko pripadnost, pomembno je krvno maščevanje.« Božič nam razmere opiše z odzivi, ko so na poti izvedeli za spopad med talibani in afganistansko vojsko: »Začeli so vpiti hura kot v filmih in želeli v boj. Poskušal sem jih ustaviti, da se zmenimo in organiziramo. Pa so mi razložili, da Alah že ve: če ne bo, pač ne bo, in bodo prej šli k njemu.«
 

Denar, ne orožje

»Zelo lahko je reči, da je zadeva kaotična. Vojska na letališču in okoli njega je odlično opravila vrhunsko nalogo – lahko pa je biti general po bitki,« meni nekdanji vojaški profesionalec o dogajanju na kabulskem letališču, kamor so uprte oči svetovne javnosti. Tudi Dobran Božič poudarja, da ni bilo pričakovati tako hitre kapitulacije afganistanske vojske. »Podcenili smo ambicije oziroma lovke držav okoli Afganistana, ki imajo svoje interese.« Svoje je h klavrnemu propadu demokracije dodalo afganistansko vodstvo. »Gledali so, kje bo kdo kaj v svoj žep spravil, ne pa na ljudstvo.«

Talibani so v torek s streli na letališču proslavili odhod Američanov – Božič ne verjame, da bodo kaj bolj demokratični. »Še vedno živijo po šeriatskem pravu, kjer niso same po sebi umevne svoboščine žensk in otrok.« Navkljub temu se zdi, da se bo Zahod nekako pogodil s talibani – tudi zaradi vnovičnega poskusa zatiranja trgovine z mamili ter zaradi migrantov. V denarni vojni ima Zahod očitno boljše možnosti kot v tisti z orožjem. »Paradoksalno je, da danes streljaš in ubijaš, jutri mu pa daješ pomoč. Ampak to smo že imeli v zgodovini. Danes se da mir tudi kupiti,« sklene Dobran Božič.