Slovenci smo s smuči preskočili na kolesa
Če smo Slovenci nekoč veljali za smučarski narod, je kolesarstvo zadnja leta nedvomno rekreativna panoga, ki je dobila daleč največji pospešek. Kakšne rezultate dosegajo posamezniki v svetovnem merilu, ni treba posebej poudarjati, da na tem področju velja prava evforija, pa kaže tudi število kolesarjev na naših cestah. Temu primerno gredo – sicer s precej zamude – vse bolj nasproti tudi država in občine. Ne samo z gradnjo ustrezne kolesarske infrastrukture, pred časom so sklenili celo subvencionirati določene vrste električnih koles, da bi spodbudili trajnostni in do zdravja prijaznejši transport na delovno mesto in po opravkih. Tako gradnjo kolesarske infrastrukture kot subvencijo e-koles v veliki meri poganja evropski denar.
»Vsekakor se mi zdi ta državna spodbuda dobra ideja, kolesarstvo je zdravo in koristno, ne samo za rekreacijo in šport, ampak tudi kot transportno sredstvo, čemur so zdaj namenjene subvencije. Je pa treba vedeti, da so takšna kolesa uporabna še za mnogo več, ne le za prevoz v službo ali trgovino. Vsaka finančna stimulacija je zato dobrodošla, če že toliko govorimo o trajnostni mobilnosti,« poudarja Dejan Poženel iz kolesarske trgovine A2U in nadaljuje, da vsak dan poslušamo obvestila o prometnih zastojih, ki jih povzroča človek sam. »Saj vidite, skoraj vsak gre sam z avtom v službo in po opravkih, večkrat so to le kakšne krajše razdalje, ki jih brez težav premagamo s kolesom, električno kolo pa je še dodatna motivacija. Luksuz se je peljati s kolesom v službo, ne z avtom, samo naša miselnost se mora spremeniti.«
Luksuz se je peljati s kolesom v službo, ne z avtom, samo naša miselnost se mora spremeniti.
Trajnostna mobilnost
Kot še razmišlja, je treba proces trajnostne mobilnosti stalno nadaljevati, nadgrajevati in prilagajati, vendar, poudari, treba je začeti pri ustrezni infrastrukturi za kolesarje. Ta se res vidno izboljšuje, pravi Poženel in doda, da je treba do zastavljenega cilja narediti več, da bo boljše sobivanje avtomobilistov in kolesarjev, za slednje pa predvsem varnejše. Ustrezna kolesarska infrastruktura je eno, spet drugo pa je strpnost vseh udeležencev v prometu.
Kot rečeno, viden je napredek pri gradnji kolesarske infrastrukture (mnogo jih je še v nastajanju oziroma gradnji), a primerjati recimo število kolesarskih poti in stez v času začetka osamosvojitve naše države in danes pa je praktično nemogoče, saj ni enotne evidence, kolesarske površine pa so se pred desetletji pojavljale bolj kot ne le v mestnih središčih. Pa tudi sicer je že na oko in po laični oceni tako voznikov kot kolesarjev razvidno, da se stanje na tem področju opazno spreminja šele zadnja leta.
Na direkciji za infrastrukturo, pod okrilje katere spadajo državne samostojne površine za kolesarje, so nam pojasnili, da so jih leta 2014 ob državnih cestah ali posebej ločenih poteh zgradili 350 kilometrov, od tega 80 kilometrov samostojnih kolesarskih poti izven državnih cest. Poudariti velja, da se kolesarske steze in pasovi, ki so levo in desno ob cesti, v dolžino kolesarskih površin štejejo le enkrat. Še bolj spodbudni so aktualni podatki za kolesarske površine ob državnih cestah in v sklopu omrežja državne kolesarske povezave (DKP). Trenutno je kolesarskih površin ob državnih cestah 425 kilometrov (niso vse del DKP), na omrežju DKP pa je bilo zgrajenih 671 kilometrov samostojnih površin za kolesarje (voden promet za kolesarje po kolesarskih poteh ali drugih površinah, namenjenih le za kolesarje, ki so ob državnih ali občinskih cestah). Od tega je ob državnih cestah takih površin za 312 kilometrov. Skupno pa je do zdaj po evidencah direkcije pri nas narejenih 1391 kilometrov kolesarskih povezav.
1391
kilometrov kolesarskih povezav je evidentiranih.
Načrtovanje kolesarskih površin in povezav ter njihova gradnja potekata tako rekoč dnevno, in sicer na državni in občinski ravni, pravijo na direkciji. V zadnjih desetih letih je bilo zgrajenih približno 220 kilometrov kolesarskih površin izven državnih cest, a zaradi leta 2018 sprejetega pravilnika ni nujno, da so bile vse zgrajene v tem obdobju, saj je pravilnik na novo opredelil pojem kolesarske povezave. Če pogledamo v načrte, se kmalu obeta še 55 kilometrov kolesarskih površin, v pripravi pa je projektna dokumentacija za gradnjo kolesarskih površin v skupni dolžini kar 384 kilometrov, oboje v sklopu DKP.
Niso vedno optimalne
Klančine, razne ovire, obcestne svetilke ali semafor na sredini kolesarske steze – vse to kolesarji težko razumejo, ko se poženejo po novih urejenih kolesarskih poteh, saj se zdi, da se projektanti niso nikoli peljali s kolesom, ko pa se že od daleč vidi, da so to zelo moteči dejavniki za udobno in varno kolesarjenje. Včasih je bržkone takšna kritika upravičena, večkrat pa je treba upoštevati tudi obstoječe stanje cestišča, kjer so speljane steze za kolesarje, predvsem to velja, ko gredo skozi naselja in mesta.
Kot pravijo na direkciji, se vse kolesarske površine načrtujejo in izvajajo skladno z veljavnimi predpisi. »Predvsem v naseljih se mora zaradi prostorskih omejitev izvedba kolesarskih površin prilagajati obstoječemu stanju, na primer individualnim priključkom, cestam. Posledično kolesarske površine, predvsem z vidika uporabnikov – kolesarjev – niso vedno optimalne. S povečanim obsegom gradnje kolesarske infrastrukture, ki ji sledi tudi vse več njenih uporabnikov, se razvijajo nove, v nekaterih primerih boljše projektne rešitve. Direkcija sledi razvoju na tem področju ter rešitve, ki so z vidika uporabnikov kolesarjev boljše, če ne poslabšujejo varnosti udeležencev v prometu, tudi upošteva pri vseh novih investicijah,« so nam sporočili.
Kolesarjenje je in tudi bo vse bolj priljubljena oblika rekreacije in način prevoza, ne gre pa zanemariti niti kolesarskega turizma, kar denimo v sosednjih Avstriji in Italiji ponekod po prihodkih že prekaša zimskega, zato je tudi pri nas tu še veliko manevrskega prostora. Postavitev in ne nazadnje vzdrževanje primerne kolesarske infrastrukture sta tako nujna, čeprav je umeščanje kolesarskih površin lahko zelo zahteven, kompleksen in drag projekt. A predvsem izkušnje iz tujine kažejo, da se vsak vloženi evro še kako povrne.
Različne kombinacije
Kolesarska povezava je s predpisano prometno signalizacijo označena kombinacija kategoriziranih in nekategoriziranih cest in poti ali le označb na njih, namenjenih kolesarskemu prometu. Gre torej za opis poteka trase, po kateri so kolesarji vodeni, lahko pa so na tej trasi tudi ločene površine, namenjene kolesarjem, torej kolesarska pot, kolesarski pas ali kolesarska steza.
Kolesarska pot je s predpisano prometno signalizacijo in prometno opremo označena javna cesta, ki je namenjena prometu koles pod pogoji, določenimi s pravili cestnega prometa in predpisi, ki urejajo ceste.
Kolesarski pas je vzdolžni del vozišča, ki je označen z ločilno črto in je namenjen prometu koles in koles s pomožnim motorjem.
Kolesarska steza je del cestišča, ki ni v isti ravnini kot vozišče ali je od njega ločena kako drugače in je namenjena prometu koles in koles s pomožnim motorjem; pogosto je v kombinaciji s pločnikom.
