Slovenska krznarska kraljica v pokoju

Družina Eber je pred dvema letoma praznovala stoletnico tradicije krznarstva. Ker je vsako zimo krzno še kako aktualna, a hkrati pereča tema, nam je svoj vidik podala Milena Eber Štimac, potomka najstarejše krznarske družine, ki ji v ljubljanskih krogih radi rečejo tudi krznarska kraljica.

Hčerka Mateja, predstavnica četrte generacije, se je odločila nadaljevati tradicijo in je prevzela posel, a Milena še vedno dela vsak dan. »Ne glede na uradno upokojitev je moja prva pot ob sedmih zjutraj v delavnico, kjer me pričakata najboljša kava in klepet s prijetnimi sodelavkami. V družinskem podjetju si družina pomaga, nikoli se ne moreš prav zares umakniti iz njega. Všeč mi je, da lahko pripomorem z izkušnjami, znanjem in poznavanjem strank. Po drugi strani je dragoceno, da ima Mateja sveže ideje in zamisli. Je natančna in dosledna z odgovornim čutom do naših strank. Pomembno je, da so jo stranke sprejele tudi zaradi njene prisrčnosti. Kot mladi mamici ji z veseljem priskočim na pomoč, da ji ostane več časa za družino. V družinskem podjetju je ključno, da se znajo združiti različne generacije in njihove energije,« mi sprva razloži. Dneve, ko so bile omejitve začasno odpravljene, so z veseljem izkoristili in odprli trgovino v Wolfovi ulici v Ljubljani. »Izdelke iz krzna je težko prodajati na daljavo, naši kupci so v tem pogledu zelo tradicionalni. Želijo priti v prodajalno pogledat in preizkusit naše modele, jih naročit po meri. Pripeljali so se tudi z Dunaja.«

Najboljši preganjalec bolečin

Seveda spregovoriva tudi o koronavirusu, ki je hočeš nočeš že leto dni glavna tema. »K sreči nisem zbolela za to boleznijo, ki se, žal, kaže tudi v obliki krize družbe. Upam, da bomo iz teh razmer prišli dovzetnejši drug za drugega in do narave.« V teh časih, ko je naša svoboda omejena, Milena najbolj pogreša potovanja. »Zagotovo bodo najprej na vrsti poslovne poti v Milano, København in Frankfurt.« Njena sanjska dežela je Samoa, otok sredi Pacifika. »Poleg preprostosti prebivalcev so me očarali njihova prijaznost, toplina, široki nasmehi in ljubezen, s katero sprejemajo goste, jim razkažejo svoj otok in jih pogostijo z lokalnimi specialitetami. Pozitiven učinek pandemije pa je bil, da smo ugotovili, da smo v preteklosti posvečali premalo pozornosti svoji domovini. Tako sem lani na novo odkrivala lepote in gostoljubnost Slovenije in Slovencev.« Veliko časa ji vzame vrt, zdaj pa tudi varstvo poldrugo leto starega vnučka Jakoba, o katerem nadvse ponosno govori. »Vnuček je zelo živahen, radoveden in inteligenten otrok, kar je velik izziv za naju z možem, saj ugotavljava, da sva že malo počasna. Hči ga pripelje s seboj v službo in varstvo. Zagotovo je najboljši preganjalec bolečin v križu, TV-novic, ponuja vrhunsko meditacijo. Z njim kuhamo, vrtnarimo, mizarimo in se vsak dan sprehajamo po svežem zraku ne glede na vreme. Zdaj je najbolj aktualno hranjenje ptičkov. Jakob že razlikuje glas kosa, vrane, siničke in je njihov prav uspešen imitator.«

Naravne materiale uničujemo

V nadaljevanju govoriva o prihodnosti, in kot ugotavlja, se je v dobi hitre mode in hitrega zaslužka začelo pozabljati na znanje in vrednote oblačilne kulture. »Marsikateri modni oblikovalec ne zna niti gumba zašiti, kaj šele krojiti in delati po meri. Kupovanje vsak teden novih oblačil sumljive kakovosti in izvora je pripomoglo k temu, da je modna industrija eden največjih onesnaževalcev planeta ter da prispeva h kopičenju odpadkov, ki ne bodo nikoli reciklirani, in k novodobnemu suženjstvu. Oblačila morajo biti zastavljena za dolgotrajnejšo uporabo, narejena iz kakovostnih materialov sledljivega izvora.«

Meni, da je krznarstvo ena od najbolj trajnostnih panog v modni industriji. »Pri strankah pogosto opazim, da so plašči, jakne, pokrivala, štole prehajali iz generacije v generacijo. Krznarstvo spodbuja preudarno nakupovanje in omogoča recikliranje.« Prekrojili so tudi že 80 let star plašč! Zaradi naštetega se ji zdi odločitev za krzno odgovorna in ekološka. »V Sloveniji imamo 1000 rejcev kuncev pa rejce ovac, koz, krav. Po zakonu je treba odstreliti povprečno 10.000 lisic. Namesto da bi izdelovali oblačila iz materialov, ki nam jih ponuja narava, jih uničujemo. S tem povzročamo veliko gospodarsko in z nošenjem sintetičnih materialov ekološko katastrofo,« zgroženo poudari.

Usnje je krzno brez dlake

Med pogovorom pripomnim, da so krzno iz proizvodnje izključile številne luksuzne znamke, a Milena takoj pristavi: »Nekatere so ga že znova vključile. Prav tako še vedno uporabljajo usnje – tudi najdragocenejše. In kaj je usnje? Krzno brez dlake.

Za nekatere so izjave, da ne uporabljajo več krzna, odlična marketinška poteza. Pri čemer pa ne povedo, da so se mu odrekli tudi zato, ker ni del njihovega osnovnega posla in da prodaja kakovostnih kosov iz krzna ne prinaša tako velikih zaslužkov, kot so pričakovali. Izdelava krznenega oblačila je delo, ki zahteva večletno strokovno učenje. Ni serijsko slabo plačano delo, kot je serijska proizvodnja.« Zato se ji zdi tako imenovano umetno krzno material, neodgovoren do okolja in ljudi.

»Narejen je iz derivatov fosilnih goriv, krivcev za onesnaževanje morij in oceanov s sintetičnimi mikrovlakni. Prek v morju živečih živali vstopajo v našo prehransko verigo, kar je škodljivo za naše zdravje. Ta umetni material se biološko ne razgradi, zastruplja tudi zemljo. Posledice onesnaženja bodo čutile še mnoge generacije. V Indoneziji, kjer proizvajajo večino umetnih materialov, ki so po večini produkt nafte, so vode že tako zastrupljene, da se rojevajo degenerirani otroci.« Pri vsem tem ravno modna industrija narekuje smernice – krzno je tako enkrat in, drugič spet out.

»Kot pravite, modna industrija je industrija. Ki pa mora biti hkrati kreativna in inovativna, da je zanimiva in spodbuja nenehno nakupovanje. Kdor ni modna žrtev, ve, kako si z nekaj ključnimi kakovostnimi kosi oblikovati lasten stil oblačenja, v katerem se počuti dobro in zdravo,« odločno sklene krznarska kraljica in odhiti k vnučku.