Slovenski dobrotnik se je v Nemčiji trikrat poročil

Minilo je 85 let od rojstva Ivana Krambergerja. Bil je dimnikar, izumitelj, politik ... in dobri človek iz Negove, kot ga upravičeno imenujejo. Rodil se je 4. maja 1936, na dan, ko goduje zavetnik gasilcev sv. Florjan in ko v bližnji romarski cerkvi sv. Trojice v Slovenskih goricah poteka farno žegnanje.

Ivan je na svet privekal kot osmi otrok (od 11) v viničarski družini Jožefe in Franca Krambergerja v Ženjaku pri Benediktu. Le dve leti je preživel v viničarski hiši, kajti leta 1939 se je družina preselila v Negovo, kjer so starši kupili manjšo posest in si postavili nov dom.

Osnovno šolo je z leto dni mlajšim bratom Ludvikom začel obiskovati leta 1943 v Negovi, prvi dve leti je pouk potekal v jeziku nemških okupatorjev. Po osvoboditvi so ga starši poslali za pastirja pri kmetu. Ker se ni rad učil, nihče pa ga v to ni priganjal, je končal le štiri razrede osnovne šole. Izučil se je za dimnikarja pri dimnikarskem mojstru Papiču in se pri njem zaposlil kot pomočnik. Nekaj časa je bil dimnikar tudi v Teharjah pri Celju. Po odsluženi vojski v Danilovgradu v Črni gori se je še nekaj časa zadržal v tej jugoslovanski republiki. V kraju Risan je opravljal dimnikarsko obrt.

Po vrnitvi v domače kraje je kmalu odšel s trebuhom za kruhom. Najprej v sosednjo Avstrijo, nato pa takoj v Nemčijo. Dokler ni dobil nemškega državljanstva, je prebival v zbirnem centru emigrantov v Zirndorfu. Od tam je odšel v Duisburg, nekaj časa delal kot mehanik, nato pa se zaposlil v tovarni bakra Kupferhütte. Uveljavil se je kot marljiv delavec in tudi inovator, zato so ga poslali na tečaje za dializnega tehnika. Kot dializni tehnik je nato v dializnem centru bolnišnice Mariaheim delal vse do invalidske upokojitve.

V Nemčiji se je trikrat poročil, a le v zakonu z Marjeto Kaučič iz Radvencev, ki je imela že sina Borisa in Bogdana, je imel naraščaj: po vrnitvi v Slovenijo sta se mu rodila sinova Ivan in Denis. V domovini se je podal v gostinske in politične vode. Žena je doma vodila gostilno ob Negovskem jezeru, sam pa se je vrgel v boj za prvega predsednika samostojne Slovenije. Med kampanjo je prirejal slikovite nastope po vsej Sloveniji in v tekmi s protikandidati Milanom Kučanom, Jožetom Pučnikom in Markom Demšarjem v prvem krogu prejel več kot 18 odstotkov glasov. To ga je spodbudilo, da je nadaljeval organizacijo političnih zborovanj, ki jih je obiskalo tudi po 15.000 udeležencev. Najbrž ga je prav čedalje večja priljubljenost stala življenje: 7. junija 1992 je bil žrtev nikoli povsem pojasnjenega atentata v Jurovskem Dolu.



Prva politična žrtev slovenske demokracije Ivan Kramberger ni bil pokopan v grobnici, ki si jo je postavil doma ob Negovskem jezeru, ampak na negovskem pokopališču. Pogreba se je kljub hudemu neurju udeležilo 7500 ljudi iz vse Slovenije. Žalostna povorka je peš krenila izpred njegovega doma ob Negovskem jezeru, v cerkvi Marijinega Rojstva v Negovi je maševal župnik Anton Petek, nato so dobrega človeka položili k večnemu počitku.