Sodni proces proti O. J. Simpsonu je bil pravi resničnostni šov

Prejšnji teden, 10. aprila, je umrl Orenthal James Simpson, bolj znan kot O. J. Simpson, in mnogi Američani, ki so bili pred nekaj manj kot tridesetimi leti dovolj stari, da se še spominjajo dogodkov iz tistega časa, so se vrnili v preteklost. Spominjali so se ene prvih, če ne celo prve nacionalne histerije, ki jo je povzročil nekdanji zvezdnik ameriškega nogometa O. J. Simpson: 17. junija 1994 so ameriške televizijske postaje prekinile prenos finala ameriške košarkarske lige NBA, da bi v živo prenašale znameniti beg O. J. Simpsona v belem fordovem džipu bronco po kalifornijski avtocesti številka 405 in zasledovanje na desetine policijskih avtomobilov.

Ta zgodovinski prizor, ki se bo v ameriško zgodovino zapisal kot najznamenitejša vožnja, takoj po nočnem jezdenju Paula Reversa aprila 1775, ko je ameriške domoljube opozoril na prihod britanskih kolonialnih čet in s tem tudi simbolno začel ameriško domovinsko vojno, je sprožil splošno zanimanje ameriške javnosti za kriminalno dejanje, ki se je zgodilo 12. junija 1994 v losangeleški četrti Brentwood. Takrat so na dvorišču hiše našli trupli Simpsonove bivše žene Nicole Brown Simpson in njenega prijatelja Rona Goldmana. Oba sta bila zabodena do smrti. Policija na prizorišču ni našla noža, ki naj bi ga morilec uporabljal.

Sanjski odvetniki

Policijska fotografija ob aretaciji FOTO: LAPD

Policija je takoj za glavnega osumljenca imela O. J. Simpsona, ki je bil v hiši bivše žene tistega dne popoldne, torej približno v času, ko naj bi se zgodil dvojni umor, čakal pa naj bi na avtomobil, ki naj bi ga odpeljal na letališče, kamor je tudi šel. Losangeleška policija je zbrala vse dokaze in izdala nalog za njegovo aretacijo; po nasvetu odvetnikov se je O. J. dogovoril, da se bo 17. junija dopoldne zglasil na policijski postaji Park Center, a se ni. Namesto tega se je policija spustila v zgodovinski pregon belega džipa ford bronco, ki ga je vozil nekdanji soigralec O. J. Simpsona in njegov dolgoletni prijatelj Al Cowlings. Simpson je med pregonom sedel na zadnjih sedežih, oborožen s pištolo, svojemu prijatelju pa grozil, da ga bo ustrelil, če ga ne odpelje do hiše v Brentwoodu.

Zgodovinski policijski pregon forda bronca z O. J. Simpsonom FOTO: Mike Nelson/AFP

Policija je bila med pregonom zelo previdna, in medtem ko je kar 95 milijonov ljudi v ZDA dramo spremljalo v živo prek svojih malih ekranov in desettisoči ob poti pregona, je odvetnik Robert Kardashian (iz znamenitega klana Kardashian) javno objavil Simpsonovo pismo, v katerem je med drugim zapisal, naj ljudem ne bo žal za njim, »imel sem lepo življenje, dobre prijatelje. Ko pomislite name, pomislite na pravega O. J. in na to izgubljeno osebo.« Policija je Simpsona prijela okoli devete ure zvečer.

Sledil je sodni proces, ki je zaradi medijev pritegnil ogromno pozornost javnosti, ne samo ameriške. O. J. se je obdal z ekipo izvrstnih odvetnikov, od Roberta Kardashiana do pozneje še bolj znanega Johnnieja Cochrana, Roberta Shapira, Leeja Baileyja in Alana Dershowitza. Mediji so jih popularno imenovali sanjska odvetniška ekipa. Sojenje, ki se je začelo januarja 1995, so seveda neposredno prenašali po televiziji. Že izbira porotnikov je bila svojevrsten resničnosti šov, ki je trajal kar 266 dni, preden so jih izbrali 12 in se je sojenje sploh lahko začelo. In v tem času so mediji tiste, ki smo takrat živeli v Ameriki, bombardirali z obstranskimi zgodbami, ki so se kasneje izkazale za pomembne. Denimo o tem, kako je policija izgubila ali slabo označila nekatere fotografije s kraja obeh umorov, da so bili vzorci DNK, ki so jih vzeli med preiskavo, neprimerno zavarovani in skladiščeni, kar je mnoge napeljalo v dvom o pravičnosti sojenja.

Usodna rokavica

Ko se je začelo sojenje, se je Amerika tako rekoč prilepila na televizijske ekrane. Vsakodnevni pogovori Američanov so se začenjali z analiziranjem tistega, kar so kamere prenašale iz sodne dvorane. Dokazi so bili dokaj trdni – tožilci so predstavili, da so bile sledi krvi obeh žrtev v Simpsonovem avtomobilu, na Simpsonovi nogavici, prav tako so našli povezave med lasmi in vlakni z oblačil Simpsona, njegove žene, njenega psa in Goldmana, sledi so našli tudi na usnjeni rokavici, ki so jo našli v stanovanju Brownove. In prav ta se je pozneje izkazala za usodno: Simpson je ni mogel natakniti in mnogi so potem razlagali, da je bil to glavni razlog, da je sodnik Lance Ito 3. oktobra 1995 na predlog porote Simpsona oprostil dvojnega umora – zaradi tako imenovanega utemeljenega dvoma.

Dve leti pozneje je sicer sodišče v Santa Monici v civilni tožbi družin Nicole Brown in Rona Goldmana presodilo, da je bil Simpson kriv za njuno smrt, in mu naložilo plačilo več kot 33 milijonov dolarjev odškodnine.

O.J. Simpson z nekdanjo ženo Nicole Brown Simpson in njunima otrokoma, hčerko Sidney Brooke in sinom Justinom FOTO: Fred Prouser/Reuters

A bolj kot sodni proces zvezdnika, kot je bil O. J. Simpson, je dogajanje zanimivo z mnogih drugih zornih kotov. Oprostilno razsodbo 3. oktobra 1995 je v živo spremljalo kar 150 milijonov televizijskih gledalcev. S tem procesom se je za vedno spremenila tudi televizija. Če so pred tem ljudje v ZDA dnevne novice spremljali v večernih televizijskih oddajah tradicionalnih televizijskih postaj, kot so bile CBS, NBC ali ABC, so takrat množično preklapljali na CNN in Court TV, kjer so lahko vsak trenutek izvedeli, kaj se dogaja v sodni dvorani v Los Angelesu, in tudi, kaj se dogaja po svetu. Zato je bila ustanovitev novičarskih programov, kot so Fox News ali MSNBC, logična posledica.

Proces proti O. J. Simpsonu je po mnenju mnogih analitikov spodbudil rojstvo kabelskih novičarskih programov, še bolj pa mnogih resničnostnih šovov, saj so mnogi producenti ugotovili, da lahko zelo veliko denarja zaslužijo z oddajami, v katerih so nastopali navadni ljudje s povsem navadnimi zgodbami, in ne drago plačani igralci. Mnogi televizijski poročevalci s sojenja so bili pozneje prave televizijske zvezde, ne nazadnje naj bi prav vpliv televizijskega prenosa vsega, kar se je dogajalo z O. J. Simpsonom, prispeval do vzpona Donalda Trumpa v Belo hišo: tudi on je namreč pred približno dvajsetimi leti zajahal val popularnosti resničnostnih šovov v ZDA in se s pomočjo oddaje Vajenec prerinil v ospredje medijske krajine, svojo popularnost, primitivnost in populizem pa pozneje izrabil za vzpon na najvišji politični položaj v ZDA.