Sommelierka Mira Šemić pravi, da je v gostilni najbolj na varnem

Iščete dobro restavracijo, izjemno vino? Vse to je za nas ocenil vodnik Gault&Millau Slovenija, njegovi inšpektorji so že šesto leto zapored pošteno prečesali slovensko gastronomijo in ovrednotili več kot 200 gostinskih lokalov. Pred nekaj dnevi so na gala prireditvi v Hotelu Slon razglasili, katere slovenske restavracije so si prislužile najvišje ocene vodnika Gault&Millau, ki je eden od najvplivnejših v svetu gastronomije. Prepoznan je po kuharskih kapah, ki jih podeljuje restavracijam po svetu. Pridobijo lahko do pet kuharskih kap in v Gault&Millau Slovenija 2024 se s štirimi ponaša 10 restavracij.

Z Miro Šemić, direktorico Gault&Millau Slovenija, sva se dobili v ljubljanski restavraciji Pen Klub tik pred njenim odhodom v Beograd, saj izdaja gastronomski vodnik tudi v srbski različici. Vedno nasmejana Mira, ki je po rodu iz Banjaluke, je bila tokrat s svojimi oblačili videti kot pikapolonica. »Všeč mi je, da kombiniram barve s svojim razpoloženjem. Zdaj veliko delam še za naslednji Gault&Millau dogodek v Srbiji, in da bi si dodala še malo energije, sem se danes odločila za rdečo barvo. Če imam naporen dan ali večer, oblečem belo. Zvečer navadno nosim črno ali si nadenem kakšen malce odštekan suknjič. Ampak ker sem zdaj zasuta z delom, bo rdeča ravno prav,« se nasmeji.

Poplačana z nasmehom

Z vodnikom Gault&Millau je Šemićeva Slovenijo postavila na zemljevid svetovne gastronomije in pripeljala tudi veliko eminentnih gostov iz Hrvaške, Bosne, Srbije in Italije. »Med drugim nas je obiskala vrhunska vinarka Marina Cvetić iz San Martina v Abruzzu, to je klet Masciarelli. Prijateljici sva več kot 25 let, krasna ženska je. Lani je bila na našem dogodku v Beogradu, letos je prišla v Ljubljano. Tudi na naš prvi dogodek Gault&Millau je prišla in tako pokazala, kako ceni vse to, kar delam.«

Kmalu bo izšel slovenski vodnik Gault&Millau, takrat bo znano, katere restavracije so se vanj uvrstile. »Reči moram, da nam bo potem veliko lažje. Pred razglasitvijo najboljših moramo vse skrivati pred gostinci. Ampak to je čar in predvsem zato knjigo tiskamo na Hrvaškem.« Mira priznava, da je veliko dela z organizacijo. »Po drugi strani pa: toliko lepega mi je prinesel Gault&Millau, toliko srečnih obrazov ... Seveda so nekateri nezadovoljni, saj mislijo, da so drugačni in da jim drugi ne sežejo do kolen. Meni je plačilo nasmeh, ko gostinci objavijo in to proslavijo, ker jih je Gault&Millau prepoznal in dal v knjigo. Najmanj 22 restavracij, ki smo jih obiskali, ni izpolnilo kriterijev in zato niso v knjigi.«

Ljubi vse, kar je dobro

Vodnik vsekakor potrjuje upravičeno izjemnost slovenske kulinarike in odličnost vin, ki spadajo med najboljša na svetu. »Všeč mi je naša politika, da smo tako odprti, saj prisluhnemo tudi našim šepetalcem, to je ljudem, ki dobro jejo in dobro pijejo in jim ni žal dati denarja za to. Ne bodo kupovali hudih avtomobilov, gradili hiše, saj jim je v največji užitek, da kaj dobrega pojedo, popijejo, gredo s prijatelji naokrog. Tudi jaz sem tak tip človeka in zame je to krasno. To so kamenčki v mozaiku našega življenja, ki prinesejo veselje in radost. Ne hodim v hribe, ne smučam, nisem športni tip ... Vedno rečem, da so moj šport nož, vilice, žlica, kozarec. In ob sebi zbiram take ljudi. Ljubim vse, kar je dobro,« pripoveduje v smehu.

Ob tem se mi poraja vprašanje, kako ohranja formo, da je ob vseh dobrih stvareh tako zdrava. »O, hvala bogu! Vsi mislijo, da ker sem vinska akademkinja, pijem vsak dan. Včasih tudi po 10 ali 15 dni ne spijem niti kapljice, saj mi telo tako narekuje. Še danes sem mislila, da bom pila samo vodo. Ampak človek se ne more pogovarjati ob vodi, kajne?« se nasmehne. »Vse je nekako lepše, ko kaj malega spiješ. To ni alkoholizem. Vino je treba dati v kategorijo hrane, kot je to v Franciji.«

Mira je kot edina ženska v širši regiji diplomirala na priznani londonski šoli Wine and spirit education trust (WSET) in v avstrijskem Rustu pridobila naziv vinske akademikinje ter tako še nadgradila znanje sommelierke najvišje, tretje stopnje. »Ko sva prišli na balkon, sem takoj začela kihati zaradi alergije, zato se zdaj vračam k svoji izjavi, da sem v gostilni najbolj na varnem,« pove po kratki osvežitvi na balkonu restavracije, kjer diši po pomladi.

Čas za smeh

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je imela v središču Ljubljane prestižno restavracijo Monroe, ki je kot prva ponudila degustacijske menije in pestro ponudbo vin na kozarec, zdaj pa se raje prepušča drugim. »V užitek mi je iti v restavracijo, kaj dobrega poskusiti, spiti dober kozarec vina. Vse manj in manj hodim v opero, vse manj in manj na koncerte, ampak za dobro restavracijo si vedno vzamem čas. A vselej poudarjam, da je treba piti z glavo – če pijemo, ne vozimo,« poudarja in dodaja, da občasno potrebujemo tudi katarzo.

Kosilo ali večerja sta zanjo katarza. »Ker človek pozabi probleme in se prepusti. Seveda ne boš šel z neprijaznimi, negativnimi ljudmi kaj pojest ali se družit. Če pa je to družba lepih, kreativnih, lucidnih, humorističnih ljudi, se lahko pogovarjamo. Vsi problemi ostanejo zunaj, mislim, da to potrebujemo. To so res čisti, lepi trenutki, ko se posvetimo sebi in družbi, ki je z nami. Komentiramo hrano, izbiramo vina, dovolimo si tudi, da nas kaj preseneti ... Mislim, da je to res lepo.« Zaupa mi, kdaj doživi največjo katarzo: »Ko se veliko smejim, ker mislim, da je smeh na prvem mestu, druženje s prijatelji ob hrani in pijači je na drugem. Ampak to gre skupaj, saj ko se dobimo, se dobimo za ta trenutek, da nam bo lepo, da se bomo nasmejali, in zato rečem katarzično, ker daš na stran vse probleme. Za te je vedno čas, malo pa je časa za smeh, zabavo, dobro voljo.«