Spopad za vohunsko zlato žilo
V svetu digitalizacije, ko je veliko našega vsakdanjega življenja odvisnega od podatkov, ki jih dobimo prek računalnika, ko so celotne gospodarske verige odvisne od računalniških podatkov in informacij, je infrastruktura, po kateri potujejo tovrstni podatki, izjemnega pomena. Tako kot je postal avtomobil nepogrešljivo prevozno sredstvo v sodobnem življenju, so optični kabli, ki omogočajo, da računalniški podatki po svetu potujejo z neverjetno hitrostjo, postali tako rekoč vitalno ožilje digitalnega sveta. Brez njega se svet, kakršnega zdaj poznamo, enostavno sesuje. Tako kot so srce in ožilje vitalnega pomena za človeško telo.
Zato najbrž nič presenetljivega, če po svetu potekajo prave male hladne vojne za nadzor nad ožiljem sodobnega sveta, o katerih vemo zelo malo ali skoraj nič. Pred dnevi je britanska tiskovna agencija Reuters objavila vest, kako so se Američani in Kitajci v zadnjih letih v globoko v zakulisju »spopadli« za enega največjih infrastrukturnih projektov – veliki podmorski kabel optičnih vlaken, ki bo povezoval Singapur in Francijo. Položilo ga bo ameriško podjetje SubCom LLC iz New Jerseyja, zanj bo dobilo več kot 600 milijonov dolarjev, potekal pa bi od Singapurja, po dnu Indijskega oceana, mimo Indije in naprej po dnu Rdečega morja, skozi Sueški prekop, po dnu Sredozemlja vse do Francije. Projekt na kratko imenujejo SeaMeWe-6 (South East Asia – Middle East – Western Europe 6). Polagati so ga začeli prejšnji mesec, končali naj bi leta 2025, ko naj bi se bistveno izboljšala računalniška povezava med Azijo in Evropo.
600
milijonov dolarjev bo stalo polaganje optičnega kabla iz Singapurja do Francije.
Ameriško lobiranje
A kar je najbolj zanimivo pri tem projektu, je, da se je ta posel tik pred zdajci izmuznil konzorciju kitajskih podjetij, zahvaljujoč predvsem zelo aktivni vlogi ameriške tajne diplomacije, ki nikakor ni želela, da bi nadzor nad polaganjem tako pomembne podmorske računalniške žile dobili v roke Kitajci. Američani so, kot so ugotovili Reutersovi preiskovalni novinarji, pritiskali na države in zlasti podjetja, ki sodelujejo pri tem projektu (Indija, Tajska, Bangladeš, Pakistan, arabske države …), naj posla ne dajo kitajskemu konzorciju HMN Technologies, češ da je podjetje povezano s kitajskim telekomunikacijskim podjetjem Huawei. Tega pa Američani povezujejo s kitajsko državo in bali so se, da bi lahko Kitajci obveščevalni organi nadzorovali ves podatkovni promet po novem podmorskem kablu, če bi posel dobilo podjetje HMN Technologies.
Čeprav v konzorciju, ki zagotavlja veliko večino denarja za nov podmorski optični kabel, sodelujejo tudi tri kitajske telekomunikacijske družbe v državni lasti, China Telecom, China Mobile Limited in China Unicom, pa je uspešno ameriško lobiranje pri drugih sodelujočih, zlasti pri Microsoftu, francoskem telekomunikacijskem gigantu Orange SA in nekaterih arabskih telekomunikacijskih podjetjih, obrodilo sadove – Kitajci niso dobili posla.
95
odstotkov vsega prometa na internetu poteka po podmorskih optičnih kablih.
Čeprav je podjetje HMN Technologies v natečaju za ta veliki posel ponudilo skoraj 100 milijonov dolarjev nižjo ceno od ameriškega izvajalca SubCom in je bilo v zadnjih letih dokaj uspešno pri polaganju podmorskih komunikacijskih povezav, je ameriški diplomaciji uspelo prepričati večino v konzorciju, da ni najbolj zanesljiv partner. To ameriško »onemogočanje« kitajskega podjetja, specializiranega za polaganje podmorskih kablov, naj ne bi bilo edino. Kot je pokazala preiskava Reutersovih novinarjev, je v zadnjih nekaj letih ameriška administracija kar velikokrat posredovala, da podmorskih optičnih kablov, ki bi neposredno povezovali kitajska in ameriška ozemlja, ne bi polagala kitajska podjetja, še posebno ne HMN Technologies. Nihče od vpletenih doslej ni komentiral tega, da je veliki posel od Singapurja do Francije dobilo ameriško podjetje, in ne kitajsko, le Bela hiša v Washingtonu je v kratki in skopi izjavi Reutersu potrdila, da je ameriška administracija pomagala podjetju SubCom, da je dobilo posel. Ve se tudi, da so bile ameriške oblasti močno vpletene v polaganje najmanj treh podzemskih kablov v Tihem oceanu v zadnjih nekaj letih, šlo je za optične kable, ki so jih položili ameriški tehnološki velikani Google, Meta Platforms (nekdanji Faceboook) in Amazon.com. Zaradi varnostnih zahtev ameriških oblasti so morali kable polagati ne po najkrajši poti, temveč po navodilih ameriških varnostnih organov.
Nadzor nad obveščevalnimi podatki
Kot kaže, se je ameriško-kitajska tekmovalnost, ki jo lahko zasledimo v zadnjem času, razširila tudi na nadzor nad polaganjem optičnih kablov. Po dnu svetovnih morij in oceanov že zdaj poteka več kot 400 optičnih kablov, po katerih poteka več kot 95 odstotkov vsega prometa na internetu. To pomeni, da podatki, ki potujejo po teh kablih, vsebujejo skorajda vso vsebino, ki jo lahko dobimo s pomočjo računalnika – od elektronske pošte, bančnih transakcij pa do diplomatskih in vojaških skrivnosti. Zato so podmorski optični kabli še kako ranljivi za najrazličnejše sabotaže ali vohunjenje, opozarjajo mnogi varnostni strokovnjaki.
400
optičnih kablov različnih velikosti poteka pod morsko gladino po svetu.
Ti opozarjajo na incident, ki se je pred mesecem dni zgodil med Kitajsko in Tajvanom; čeprav napetosti med državama niso nič novega ali čudnega. Februarja je tajvanski otok Matsu, ki leži najbližje celinski Kitajski, nenadoma ostal brez internetne povezave s Tajvanom. Razlog, da 14.000 otočanov ni moglo do interneta, je bil pretrgan podmorski optični kabel. Kdo je to naredil, ni znano, lahko bi to storili kitajski ribiči ali pa je šlo za načrtno izzivanje kitajskih tajnih služb. Vsekakor pa je ta incident pokazal, da podmorski optični kabli niso vedno najbolj zanesljiva tehnološka infrastruktura. Še posebno če se ta znajde v središču svojevrstne hladne vojne, ki se jo zadnja leta gredo Kitajska in Združene države Amerike.
Kot še poudarjajo varnostni strokovnjaki, so podmorski optični kabli lahko zlata žila za svetovne obveščevalne službe. Zlasti so kabli ranljivi za vohunjenje tam, kjer pridejo iz morja na kopno. Tam se razni vohuni najlažje priključijo nanje in spremljajo podatke, ki jih zanimajo. Zato mnogi varnostni in politični analitiki pravijo, da ko gre za hladno vojno med Pekingom in Washingtonom na tehnološkem področju, gre v bistvu za spopad za nadzor nad obveščevalnimi podatki, pa naj gre za državne, tehnološke, gospodarske ali kakšne druge občutljive informacije, ki bi lahko drugo stan pripeljali ali v prednost ali v nadzor. Zato je »vojna«, ki zdaj že dlje poteka med ZDA in Kitajsko na področju podmorskih optičnih kablov, pravzaprav samo spopad za nadzor nad ključno svetovno infrastrukturo.
Iz česa je kabel
Optična vlakna, po katerih potujejo podatki po vsem svetu, so pod vodo zavarovana z veliko varnostnimi plašči. Vlakna so ovita s silikonskim gelom in nameščena v plastični ali jekleni cevki. Ta je ovita z zelo močnimi jeklenimi vrvicami. Okoli njih je bakren plašč, ki je ovit v polietilenski plašč, ki varuje pred statično elektriko in korozijo, vse to pa je ovito v več plasti najlonskih plaščev in galvaniziranega jeklenega oklepa. Okoli teh plasti je še gumirani najlonski plašč, ki naj bi kabel varoval pred ladijskimi sidri in ugrizi morskih psov.
