Srečko Čož: V pesmih moram biti iskren
Srečka Čoža največkrat povezujemo s še danes izjemno priljubljeno skladbo Sava šumi. Je avtor besedila, glasbo je napisal Miha Kralj. Skladbo je izvajala skupina Dekameroni, Čož je bil dolga leta menedžer te zasedbe. Poeziji je ostal zvest, doslej je izdal 11 pesniških zbirk, v katerih je več kot 700 pesmi na več koz tisoč straneh. Bil je predsednik občinske Zveze kulturnih društev Moste - Polje. Natanko 15 let je organiziral in vodil čudoviti projekt Miss športa Slovenije. Bil je ustanovitelj in 18 let urednik mesečne slovenske športne revije Šport, bil je novinar komentator v aktualno-politični redakciji Radia Slovenija, pa tudi uspešen gospodarstvenik v podjetjih Eurospekter in E-šport. Šport ga spremlja vse življenje, saj je bil nogometaš NK Slovan. Letos bo star 79 let.
Ob vseh vaših aktivnostih je kar težko začeti pogovor. Pa vseeno. Doma, v mamini kuhinji v Štepanji vasi, so se krajani pripravljali na vsakoletne proslave v Sokolskem domu ob dnevu žena, ko je kulturni program vodila mama. Se je del njenega navdušenja prenesel tudi na vas?
Občudoval sem njeno ljubezen do ustvarjanja teh dogodkov.
Ko ste imeli pet let, ste nastopali tudi vi, pri šestih ste že recitirali na pamet tri minute dolgo pesem Otok Rab.
Še zdaj slišim in čutim tiste aplavze po končanih recitacijah. Aplavzi so me takrat za vselej osvojili in še danes si jih želim in sem vesel zaradi njih!
V osnovni šoli ste oboževali učiteljico slovenščine Danico Valič, v srednji šoli pa profesorico slovenščine Bredo Slodnjak. Sta znali obe ustvariti ljubezen do slovenskega jezika?
Pri meni sta zapisani z zlatimi črkami. Všeč so mi bili prosti spisi, v katerih sem sproščal svojo domišljijo in bil za to vselej pohvaljen … Slodnjakova je čudovito opisovala Prešerna, bila je vezana za Antona Slodnjaka, ki je analiziral Prešernove poezije in o njem napisal številne knjige. Nekoč sem ji nekaj oporekal in mi je rekla: »Čož, pa vi odpredavajte o Prešernu do konca šolske ure.« Pa sem stopil pred tablo in predstavil pesnika povsem drugače, izmislil sem si marsikaj o njem in si na koncu ure zaslužil njen širok nasmeh in aplavz sošolcev; ti se še danes ob obletnicah mature spominjajo mojega inovativnega predavanja o Prešernu.
V srednji šoli ste se navdušili nad poezijami Franceta Prešerna, za zabavo ste začeli pisati pesmi za sošolce in sošolke, enkrat samkrat tudi za literarno revijo Mlada pota, organizirali ste šolske proslave. Se je torej v vas prebudil mamin duh?
Najbrž res! Spominjam se, da so mi bile v reviji Mlada pota objavljene pesmi povsem nerazumljive, trapaste in abstraktne. To ni bil moj stil. Pa sem se enkrat ponorčeval iz »pesnikov« in sem za hec poslal na uredništvo še sam tri butaste pesmi. Joj, vse so bile objavljene! Še danes me ne pritegnejo abstraktni pisci pesmi. Od pesnikov pričakujem izpoved z dušo, resnično zgodbo.
V času študija je začela delovati skupina Dekameroni, ki je med drugim zaslovela s skladbo Sava šumi. Glasbo je napisal Miha Kralj, ki pravi, da je osnutek besedila njegov.
Mihova ljubezenska pripoved je bila res osnova za moje končno besedilo; to se ni nikdar spreminjalo, izvajalcev in ansamblov pa je bilo zelo veliko, prav tako vprašanj oziroma ugibanj o usodni ljubezni v pesmi.
Bili ste menedžer skupine, napisali ste vsa besedila. Danes sploh ne vemo, koliko lastnih skladb je imela skupina Dekameroni. Bilo jih je več kot 30.
Na nastopih so lahko izvajali celoten lastni, avtorski program. Imeli smo srečo, da je bil kitarist ansambla Vojko Paunovič izjemno ustvarjalen glasbenik.
So poleg skladbe Sava šumi ostali kateri posnetki? Je bila kakšna ambicija za izdajo plošče?
Takrat ni bilo lahko snemati! Za Radio Slovenija smo posneli pet pesmi. Spominjam se, da je bila radijska komisija za sprejem posnetkov zelo stroga. Zavrnili so posnetek pesmi Legenda, ker se je v njej pojavila besedna zveza »Kristus na križu, bil je človek, ogrnjen v črno pelerino …« Besede »Kristus na križu« sem moral zamenjati v »kamen na kamnu«.
Dekameroni so bili takrat izjemno priljubljeni, igrali so po vsej Sloveniji in tudi na Hrvaškem. Odziv občinstva je bil povsod izjemen.
Ko so eno celotno poletje igrali v Ankaranu, so obiskovalci znali vsa njihova besedila na pamet in peli z njimi. Potem so se razšli. Zakaj? Tudi med ansambli so bila prestopanja, zamenjave, vojska, odraščanje, služba … Delovali smo kar lepo obdobje, skoraj šest let. Vsako leto novembra na srečanjih obujamo spomine in pošljemo pozdrave v nebesa Vojku Paunoviču, Radu Bezjaku in Milenku Arnejšku Prletu …
Skupaj z Borisom Beletom ste ustanovili skupino Sedem svetlobnih let, ki je delovala le kratek čas. Bila je super skupina sedmih odličnih glasbenikov, iz katere so pozneje nastali Buldožerji.
Naredili smo sedem koncertov po Sloveniji, sodelovali na Boom festivalu v Hali Tivoli in bili nekaj tednov na prvem mestu Stopove Top pop lestvice. Člani super skupine so bili Bor Gostiša, Marko Belavič, Boris Bele, Andrej Veble, Borut Činč, Danilo Karba (pozneje Jani Tutta), Dušan Žiberna in Andrej Trobentar.
Režirali ste številne kulturne dogodke.
Vedno me je veselilo sodelovanje s šolarji, z njimi sem pripravil številne prireditve, pisal sem besedila, režiral. To še vedno nadaljujem in ne mine leto, da ne bi pripravili šolskega nastopa s podružnično OŠ Janče, kjer sodelujem z učiteljico Marjano Marn.
Pripravljate zanimive režirane literarne večere, na katerih radi sodelujete z dramsko igralko Jožico Avbelj. Bili smo na vašem večeru v KD Španski borci in res je bil izjemen dogodek – preplet poezije in glasbe. Vaši dogodki so dobro obiskani. Ljudje pogrešajo take večere?
Z obiski poslušalcev res nimam problemov, dvorane so polne, čutim njihovo pozornost, naklonjenost in sem srečen.
Bera vaših uglasbenih pesmi je izjemna, pisali ste besedila za Eldo Viler, Kristino Oberžan, Ivo Stanič, Ano Dežman, Tanjo Srednik. Večina pevk sodeluje na vaših nastopih … Kakšen je odziv na te pesmi?
Aplavzi so vselej močni in pohvale številne za predane in čustvene pevske izvedbe in prepričljiva besedila, ki odražajo smiselne in celovite zgodbe. Pesmim vselej dajem dušo, jih osebno doživljam in sem v njih iskren do zadnje note oziroma verza. Poslušalci to čutijo, večkrat pravijo, da so to prave popevke. Pa še nekaj je pomembno: v pesmih moram biti pošten in iskren, moram biti takšen, kot sem v resnici. Kako bi predano pisal o ljubezni in zvestobi, če pa bi bil v osebnem življenju nezvest in bi varal? Nekaj pesnikov poznam, ki živijo dvojno življenje, pišejo zlagano, pišejo drugače, kot pa so v resnici, skrivajo svoj pravi obraz … Do poezije moraš biti pošten in ji biti zvest.
Pesmim vselej dajem dušo, jih osebno doživljam in sem v njih iskren do zadnje note oziroma verza.
Pesem Elde Viler je izjemna …
Domišljal sem si Eldine misli ob mojih obiskih ter jih zapisal. Potem smo šli v studio in nastala je čudovita popevka Obisk prijatelja, ki jo Elda zapoje tako lepo, da res povsod navdušuje z njo. V enem letu jo je zapela več kot 30-krat na literarnih večerih ob predstavitvah avtobiografske knjige Elda ter na številnih samostojnih koncertih.
Pohvalite se lahko z nagrado za najboljše besedilo na Slovenski popevki za skladbo Romantičen večer. Nam lahko kaj več poveste o tej skladbi?
Nagrade sem bil vesel, Tone Hrabar je besedilo zelo lepo uglasbil, Kristina Oberžan pa je pesem čudovito zapela. Malo me žalosti, da je pesem ostala v pozabi in je ne predvajajo na radijskih valovih … Sicer pa se nikoli ne udeležujem nobenih popevkarskih tekmovanj oziroma se ne odzivam na raznorazne literarne razpise. Pa tudi nikdar in pri nikomur ne konkuriram za različna denarna razpisana sredstva za kulturne projekte. Pesmi predstavljam s povsem brezplačnim sodelovanjem glasbenikov, pevcev, oblikovalcev itd. Res, čudovito je naše dolgoletno prijateljsko sodelovanje brez »motečega« denarja!
Ko govoriva o 11 pesniških zbirkah, nikakor ne bi rad govoril o nekem slovenskem rekordu, prej bi rekel, da gre za svojevrsten fenomen. Pa vendar, v teh zbirkah je več kot 700 pesmi na več kot 1000 straneh. Ste kdaj šteli, koliko pesmi je napisal France Prešeren ali npr. Janez Menart, ki vsekakor velja za plodovitega pesnika novejše dobe. Ali pa Feri Lainšček?
Trdim, da količina pesmi ni pomembna, pomembni so zgodba, iskrena izpoved, resnično čutenje. Če pesnik ni absolutno pošten in zvest v svojem zasebnem življenju, ne more iskreno pisati o ljubezni, o uporu, zvestobi, pravi bolečini. Žal nekateri pišejo povsem drugače, kot v resnici živijo. Nekaj takšnih »pesnikov« poznam, jih ne maram in ne berem.
Količina pesmi ni pomembna, pomembni so zgodba, iskrena izpoved, resnično čutenje.
Zakaj odločitev, da pesniške zbirke izdajate sami? Samozaložništvo je težka zadeva …
Odločitev o tem sem sprejel zadnja leta, pri zadnjih dveh zbirkah, ko sem se naveličal pogajanj z založniki in izdajatelji knjig. Njim je razumljivo pomemben predvsem izkupiček od prodaje. Znano je, da knjige pesnikov v glavnem ne gredo v dobičkonosno prodajo. Izjem med pesniki je pri nas manj kot pet. »Slep je, kdor se s petjem ukvarja … pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez d'narja«. Res ne ustvarjam za denar, od pokojnine dajem na stran, varčujem, da lahko izdajam knjige. Zato sem neizmerno bogat in neodvisen.
Kako nastajajo vaše pesmi in od kod navdih? Verjetno ne sedete kar tako za računalnik ali pred prazen list papirja in si rečete: zdaj bom pa napisal pesem.
Težko odgovorim. Pesem je večkrat kot čudež, pride naenkrat, vselej pa je povezana z globokimi občutki … O pesmih veliko razmišljam tudi v nočeh, v glavnem se mi takrat zdijo zelo lepo zasnovane, a žal jih ne zapišem, zjutraj pa so pozabljene do dnevnega čudeža. Številne pa so mi večkrat v tolažbo in za spodbudo. Napišem jih, da mi je lažje, ne le meni, temveč tudi komu drugemu.
Pesem je kot čudež, pride naenkrat, vselej pa je povezana
z globokimi občutki.
