Stara prijatelja iz vojaških časov sta se po 40 letih srečala na košarki
Šport povezuje, in tako je bilo tudi minulo soboto zvečer. Zoran Vračar, po rodu iz Nikšića, se je s prijateljem Pavletom Pepdjonovićem odpravil na košarkarsko tekmo v Novo mesto, domača Krka je gostila Zadar v ligi ABA. Pavle, podjetnik in velik športni navdušenec, ki živi v Opatiji, je pogosto na tekmah na Dolenjskem; tokrat mu je družbo delal Zoran, sicer košarkarski trener iz Črne gore.
»Ko smo se peljali proti Novemu mestu, mi je Zoran razkril, da tu živi Jože Derganc, s katerim je leta 1979 služil vojaški rok v Zadru,« pove Pavle. Zoran je na poti na glas razmišljal, kje je Jože danes, kaj počne. Da bi ga rad videl, je dodal med vožnjo. Beseda je dala besedo. S pomočjo Košarkarskega kluba Krka je že med tekmo stekla iskalna akcija. Nekaj telefonov je zabrnelo, ključne informacije oz. Jožetovo telefonsko številko pa je prispeval Bojan Avbar.
Po več kot desetih klicih se je Jože le odzval. Ni mogel verjeti, zakaj ga kličejo iz KK Krka. »Nisem bil na tekmi, bil sem v zidanici, ki jo imam v Novi Gori nad Prečno. Ko sem prišel domov, je bilo tekme konec, nečak je dejal, da smo izgubili. Potem sem šel v avto po telefon in videl kopico neodgovorjenih klicev in sporočilo. Takoj sem odhitel v Športno dvorano Leona Štuklja,« pove 65-letni Derganc, svojčas zaposlen tudi na Mestni občini Novo mesto, pet let pa je že v pokoju.
V šoli za rezervne oficirje
»Zorana pa res nisem pričakoval. Vesel sem ga bil. Povedal mi je, da je prišel s Pavletom,« pove Jože, čigar snidenje s prijateljem je bilo prijetno. V Prehrani Martina Krpana, ki deluje v novomeški športni dvorani, lokal pa vodi Primož Novljan, sta si imela marsikaj povedati. Več kot dve uri sta stikala glavi, se smejala in obujala spomine.
»To so bili časi, ko smo ga skupaj biksali v Zadru. Tudi iz kasarne smo zbežali. Ko smo se preoblekli v civilna oblačila, smo se spravili na trajekt in se odpeljali na Ugljan na kopanje,« pove Jože, ki je pred služenjem vojaškega roka in po njem igral nogomet za novomeški Elan. »Skupaj sva bila v šoli za rezervne oficirje v Zadru. Zoran je prišel z nekaj dnevi zamude, a smo se hitro ujeli. Osem fantov, sprva le šest, nas je bilo ves čas skupaj. Od februarja do avgusta smo bili v Zadru, potem smo šli vsak svojo pot: Zoran v Beograd, jaz v Banjaluko. Potem smo še ohranjali stik, pri Zoranu sem bil leta 1983 v Črni gori, zatem se nisva več videla,« pove Jože, ki je prijatelja videl po 40 letih.
»Kako sem srečen! A si predstavljate, da ne bi svojega brata videli 40 let? Prav tako sem se počutil, ko sem ga zagledal. Pravijo, da so prijateljstva iz vojske najboljša. To drži. Jožeta sem že iskal, zdaj sem ga našel,« je navdušen povedal 68-letni Zoran Vračar, ki od leta 1983 živi v Ulcinju, kjer je kot inženir dočakal upokojitev. Danes je ponosni mož zdravnice, rodil se jima je sin, imata tudi vnukinjo.
