Stoletna Ana kvačka dve uri na dan

V klub slovenskih stoletnikov je vstopila Žalčanka Ana Rezar, ki se je starejši občani Žalca in tudi drugih krajev spominjajo kot frizerko, ki je skupaj z možem dolgo skrbela za pričeske mnogo občank in občanov v njunem salonu Kristl, imenovan po možu Kristjanu.

Njen visoki jubilej bi najbrž ostal skrit javnosti, če ne bi nanj opozorila Anka Krčmar, upokojena direktorica Medobčinske splošne knjižnice Žalec. Skupaj s predsednikom Mestne skupnosti Žalec Radom Gašperičem ter mestno svetnico Natašo Centrih in svetnikom Boštjanom Hrastnikom smo jubilantko obiskali v Ipavčevi ulici 11, kjer živi pri hčerki Mariji in zetu Janku. Nazdravili smo, nato pa nam je povedala veliko zanimivega o svojem življenju.

Rodila se je 13. septembra 1921 v Celju kot peti otrok Ane in očeta Jožefa Novaka. Mati je bila šivilja, oče železničar. Stoletnica se spominja, da je bilo življenje trdo, sedem Novakovih otrok je moralo kmalu poprijeti za delo in si poiskati svoj kos kruha. Ana je končala obrtno šolo, se izučila za frizerko in opravila mojstrski izpit. Čedno frizerko je v svojem salonu v Žalcu proti koncu leta 1939 zaposlil Kristjan Rezar, ki je imel salon v Janičevi hiši. Mojster, ki so mu domačini rekli Kristl, je imel običajno dve pomočnici in dve vajenki, ki so skrbele, da so bile dame in gospodje tam zgoraj karseda urejeni.

Ana z možem, hčerkama in sinom v črno-belih časih

Skupno delo mojstra in pomočnice je preraslo v ljubezen, ki sta jo lahko kronala šele po vojni. Ana se je ne spominja rada, saj je bil oče njenih otrok najprej vpoklican v jugoslovansko vojsko, potem pa mobiliziran v nemško. Sama je skrbela za frizerski salon in za majhne otroke. Prvi sin Kristijan se je namreč rodil leta 1941, Nuša 1943., Marija pa 1945. leta. Takrat so stanovali v skromni hišici Koširjevih na koncu žalskih Benetk, kot se je reklo. Časi so bili težki, a lačna družina ni bila. Koširjevi so imeli kozo, zato so otroci imeli mleko. Leta 1946 sta se Ana in Kristl končno lahko poročila ter v Žalcu kupila hišo zraven cerkve. Takrat je bila v njej še pošta, ko je ta dobila nove prostore, pa so v hiši uredili frizerski salon.

Ana je delala še po upokojitvi in smrti moža leta 1984; zares je nehala frizirati šele po svojem 70. letu, ko je tudi zaprla salon Kristl. »Nisem delala, ker bi morala, a rada sem bila aktivna in med ljudmi,« poudari Ana Rezar, ki je pri svojih100 letih še vedno nadvse dejavna. Rada se sprehodi pred hišo, posedi in poklepeta z znanci in sosedi, vsaj dve uri na dan pa se posveča kvačkanju prtičkov, kjer je treba zraven misliti. »Človek ne sme kar ležati, tudi če je star in ga kaj boli. Treba je imeti red, pravi čas vstati, zajtrkovati in se nato lotiti dela, da roke in možgani ne zaspijo. Nato seveda dobro dene tudi počitek, in tako je življenje vsak dan znova zapolnjeno.«

Bi ji prisodili eno stoletje?

Ker je hiša postala prevelika za vdovo, se je pred 10 leti preselila k hčerki Mariji in zetu Janku, ki sta ji ponudila topel dom in vzorno skrbita zanjo, največ veselja pa Ani v jeseni življenja pričara šest vnukov in pravnukov.

Od klene stoletnice se seveda ne poslovimo, dokler nam ne zaupa recepta za dolgo življenje in bistre možgane. »Veliko gibanja in veliko dela! Pa skromnost, veselje do tega, kar počnemo. In čim manj jeze ter pretiravanja,« nam še zaupa na pragu in pomaha v slovo.