Stolp za vse Slovence
Bil je 7. avgust 1895, ko je šentviški klepar Anton Belec skupaj s pomočniki postavil in v petih urah utrdil Aljažev stolp na vrhu Triglava. Od takrat sta eno, kot da drug brez drugega ne bi mogla obstajati.
A pojdimo malce bolj nazaj, v preteklost: konec poletja 1889. se je v župnišče na Dovjem z Dobrave pri Kropi preselil duhovnik, ki se je nato z zlatimi črkami vpisal v zgodovino Slovencev. To je bil Jakob Aljaž, domoljub, vizionar, skladatelj, graditelj planinskih koč in planinskih poti ter ljudski človek, ki so ga imeli vsi radi.
Kmalu zatem, ko je prišel na novo delovno mesto, je začel boj za slovenske gore, ki so si jih tistikrat lastili Nemci – gradili so nemško označene poti in koče, v katerih slovenski jezik ni bil dobrodošel. Aljaža je to tako jezilo, da je začel na lastno pobudo graditi slovenske koče in nadelovati slovenske poti s slovenskimi napisi, med njimi Aljažev dom v Vratih ter Triglavski dom na Kredarici, ter zavarovane planinske poti med Malim in Velikim Triglavom ter Tominškovo pot iz Vrat na Kredarico. Močno je torej zaznamoval zgodovino naše države, za vselej bo prvoborec, ki je izbojeval največjo bitko v slovenski planinski zgodovini. Prav on je bil tisti, ki je odkupil 16 kvadratnih metrov velik vrh Triglava. Od občin Dovje in Mojstrana je zemljišče kupil za ceno enega goldinarja, zanj je človek takrat dobil 10 litrov mleka ali 50 jajc. S tem nakupom je preprečil Nemcem, da bi si prisvojili vrh našega očaka, in zagotovil, da je lahko postavil stolp, ki je postal pomemben branik slovenstva: Triglav je tako približal vsem ljudem, in prav vsem je bilo jasno, čigav je vrh; stolp je postavil za vse Slovence in za združitev vseh Slovencev.
Nad odprtjem stolpa je bil triglavski župnik tako ganjen, da je pokleknil predenj, ga s solznimi očmi objel in zapel pesem, ki jo je pred tem sam uglasbil – Oj, Triglav, moj dom.
Stolp je narisal kar sam, in sicer s kredo na tleh v svoji sobi, njegov prijatelj Anton Belec iz ljubljanskega Šentvida pa je po tem načrtu izdelal kose, težke od 15 do 20 kilogramov. Šest nosačev je en teden nosilo posamezne kose na vrh Triglava, kjer jih je, kot zapisano, mojster Belec 7. avgusta 1895 sestavil v petih urah.
Slavnostno odprtje stolpa, v katerem je bila skromna, najnujnejša oprema, je bilo dva tedna pozneje, Jakob Aljaž je njegovo lastništvo prepisal na Slovensko planinsko društvo. Nad odprtjem stolpa je bil triglavski župnik tako ganjen, da je pokleknil predenj, ga s solznimi očmi objel in zapel pesem, ki jo je pred tem sam uglasbil – Oj, Triglav, moj dom.
Leta 1999 je bil stolp razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, kmalu zatem pa je postal last države.
Mimogrede: po 123 letih so simbol slovenstva vzeli z vrha 2864 metrov visokega Triglava, saj je bilo treba opraviti obnovitvena dela. Pod drobnogled so ga vzeli strokovnjaki iz restavratorskega centra ZVKDS, Narodnega muzeja Slovenije in delavci jeseniškega podjetja Kov, ki so obljubili, da so Aljažev stolp obnovili za prihodnjih sto let.
