Štorklja izginja iz Prekmurja

Štorklje so odletele proti jugu, v Pomurju pa se mnogi ljubitelji ptic sprašujejo, kaj se dogaja. Število parov bele štorklje namreč po Sloveniji narašča, le v Pomurju vztrajno pada. Leta 1999 je v Sloveniji gnezdilo 200 parov, lani pa že 259, je povedal direktor Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) doc. dr. Damijan Denac. Ko gre za Pomurje, pa so podatki naravnost šokantni: leta 1999 je na severovzhodu države gnezdilo 87 parov, letos pa le še 55! V Veliki Polani, ki z Malo Polano sestavlja evropsko vas štorkelj, je bilo letos le eno gnezdo, leta 2000 jih je bilo kar 12. Po mnenju strokovnjakov sta za to kriva predvsem intenzivno kmetovanje in prevelika uporaba fitofarmacevtskih sredstev. Vedno manj je tudi travniških habitatov in mokrišč. Še najboljše je stanje na Goričkem, kjer ni intenzivnega kmetovanja, najslabše pa je v bližini reke Mure in drugje v ravninskem delu pokrajine, tam očitno primanjkuje hrane.

Pri DOPPS, kjer od leta 1999 spremljajo število parov bele štorklje pri nas, ugotavljajo, da je ta vrsta začela naseljevati območja, kjer tradicionalno ni gnezdila. Iz Pomurja se širi proti severozahodu, vse do Gorenjske. Eno od območij, kjer se je njena populacija v zadnjih 22 letih povečala tako rekoč z nič na okoli deset parov, je Savska ravan. Podobno je v delu Dolenjskega podolja od Grosupljega proti Novemu mestu, kjer 1999. štorklje niso gnezdile, zdaj jih je tam okoli 20 parov. V Beli krajini se je populacija povečala s petih parov na zdajšnjih 10, na Ljubljanskem barju z enega para na 10, na območju Krške ravni pa z 10 na okoli 30 parov.



»Bela štorklja s svojega tradicionalnega naselitvenega območja, Prekmurja, počasi, a vztrajno izginja,« je opozoril Denac, ki vidi vzroke v spremembah v okolju, predvsem pri virih hrane. Štorklja se hrani z žuželkami, majhnimi sesalci in dvoživkami, ki jih najpogosteje lovi na travnikih. »Skrb vzbujajoče je, da se posledice odražajo pri vrsti, ki niti ni velik ekološki specialist in ki ima dokaj širok spekter plena. In če začne upadati vrsta, ki ni specialist, pomeni, da je generalno stanje biodiverzitete na tem območju zelo slabo,« meni direktor DOPPS.
 

Ustreljenega Čarlija našel pastir

To je dolgoživeča vrsta, saj živi do 25 let in se vsako leto vrača v isto gnezdo. Partnerska vez med samcem in samico traja samo med gnezdenjem in skrbjo za mladiče. Ko ti odletijo in se štorklje selijo, se vezi pretrgajo in se par ne druži več. Je pa velika verjetnost, da se naslednje leto srečata v starem gnezdu, je pojasnil Denac. Mladiči se v nasprotju s starši ne vračajo v gnezdo, kjer so se izvalili, ampak se naseljujejo drugje, tudi v drugih deželah. Običajno spletajo svoja, t. i. poskusna gnezda, ki jih je lahko več, tudi do 10. Njihov letošnji popis se je končal pred kratkim, rezultati bodo znani predvidoma ta mesec.
V sklopu projekta Leti, leti štorklja, katerega pobudnik je Elektro Ljubljana, je poleti 2019 DOPPS na Ljubljanskem barju s sledilno napravo GPS opremil dva mladiča. Leta 2020 so z oddajniki opremili tri in letos še dva.

Prva sta bila Srečko in Bela iz Matene na Ljubljanskem barju. Samček, ki je uspešno preletel Sredozemlje, je žalostno končal, ker se je zapletel v plastično vrečko, še vedno pa spremljajo potovanje Bele, ki je po dveh letih in več kot 34.000 prepotovanih kilometrih v bližini Kaira.

Lani so za opremljanje izbrali gnezdo v Bevkah, v katerem so bili trije mladiči, Čarli, Oto in Lola. Oto je izginil v Čadu, Čarlija so ustrelili, našel ga je kamelji pastir v Sudanu. Lola je poginila zaradi zlomljene noge, vzroka poškodbe pa ne poznajo.
Letošnja mladiča Riki in Kiki iz gnezda v dolenjskih Zburah sta trenutno v južni Turčiji blizu meje s Sirijo. »Posebno zanimivo je, da sta vso pot opravila skupaj. Glede na tempo selitve upamo, da bosta hitro prečkala Bližnji vzhod in se napotila Afriko. Držimo pesti, saj ju v prihodnjih dneh čaka verjetno najnevarnejši del, prečkanje Sirije in Libanona, kjer so štorklje pogosto tarče neusmiljenih krivolovcev,« so sporočili iz Elektra Ljubljana.