Štruce še vroče razgrabijo
Pot nas je zanesla v Rovišče pri Studencu v sevniški občini. Natančneje na Hudo Brezje 6. Čeprav se imenuje hudo, pa tam ni nobenemu hudo. Sploh pa ne Antonu Žnidaršiču in njegovi ženi Lidiji, ki se ukvarjata s kmečkim turizmom. V ta namen sta nedaleč od domačije, na kateri se ukvarjajo s kmetijstvom, zgradila novo stavbo za goste, v njej pa so bile predvidene tudi sobe za turiste. Kmalu se je izkazalo, da kmečka družina, ki ne živi na tej lokaciji in ima na domači kmetiji veliko dela, ne bi zmogla gostom streči večerje in zajtrka, saj prihajajo in vstajajo ob različnih urah, zato sta to idejo opustila. Ker imajo doma v hiši krušno peč, na lokaciji kmečkega turizma pa ne, si je Lidija zaželela, da bi jo imeli tudi tu. Anton ji je prisluhnil in zgradil kar dve zunanji krušni peči. Iz njiju zdaj vsak petek omamno diši po domačem kruhu, ki ga stranke razgrabijo. Ko je Lidija prvič spekla kruh, ga je dala poskusiti sosedu. Ta je štruco odnesel v bližnje gostišče Janc na Studencu in so ga na hitro pomlatili. To je bil znak, da je dober, in tako ga pečejo vsak petek.
Ob pol petih zjutraj Lidija zakuri peč, ob sedmih pa začne mesiti. Za eno rundo kruha zameša 20 kilogramov moke, 10 litrov vode in pol kilograma kvasa. Meša v sodobnem mešalcu, kjer testo tudi vzhaja, potem pa ga še enkrat premesi. Ker se zgodi, da Antona ni vedno zraven, ko stresa testo iz mešalca, je kupil dvigalo, s katerim si gospodinja pomaga. Nato oblikuje štruce, a jih ne tehta in tako niso enake velikosti. Stehta jih šele potem, ko jih stranke kupijo. V povprečju imajo poldrugi kilogram, štruc pa je običajno 25. V sezoni trgatve in drugih kmečkih opravil, ko gospodinje doma nimajo časa za peko, pri Žnidaršičevih pripravijo po dve rundi. »Nikoli ne pečemo hlebcev, ker zavzamejo preveč prostora,« pravi gospodar. Razen po naročilu, okrasijo jih z različnimi napisi.
Za vsajanje kruha v peč uporabljajo lesen lopar, ker testo lepo zdrsne z njega, medtem ko se na kovinskega prime. »Rostfraj lopar, ki je tanjši, pa je bolj primeren za jemanje iz peči,« pojasni Anton. Pokaže tudi omelo iz kožuhinke, s katero pometejo peč, v pomoč pa jim je tudi krtača na dolgem ročaju. Lidija vsako štruco, ko jo vzame iz peči, stisne k sebi, potrka po spodnjem delu, obriše pepel in zloži na voziček, prekrit z lepimi starinskimi prti. Prve stranke že čakajo, da še vroče odnesejo domov.
Peči pa ne uporabljajo le za peko kruha, temveč v njej pripravljajo tudi hrano za goste. Pri lončarju na Raki je Anton kupil lončen pisker, prepreden z žico. Nekateri gostje prav zahtevajo, naj v njem skuhajo juho, golaž ali kaj podobnega. Ob peči imajo prislonjene burkle, da z njimi s pomočjo valjčka pisker spravijo v peč ali iz nje. Na splošno imajo pri Žnidaršičevih radi stare stvari. Še vedno hranijo 200-letno mentrgo, v kateri so včasih mesili testo. Ko je šel kruh v peč, so mentrgo pokrili, da je postala miza, zvečer pa, če je bila kriza, so dali vanjo spat najmanjšega otroka.
Žnidaršičevi ne tarnajo zavoljo hudih časov, saj so prepričani, da bodo nekako shajali s samooskrbno kmetijo. Še naprej pa bodo ob petkih pekli kruh. Naredili so si obilno zalogo moke, pečejo z moko tip 500 iz Katičevega mlina. Enkrat na mesec pa pripravijo kruh iz ekološke moke in ga v sklopu društva Ajda Posavje prodajajo na priložnostni tržnici v Boštanju.
