Sumoborci v koncertni dvorani
Pred znano londonsko koncertno dvorano Royal Albert Hall v prestižni londonski četrti Kensington so na začetku decembra mimoidoči lahko videli pomanjkljivo oblečene in zelo močne moške azijskega rodu. Odeti le v svilene šale, opasane okoli ledij, so svoja natrenirana in z mišicami ter maščobami bogata telesa nastavljali zbranim fotografom. Možakarji so bili sumo rokoborci oziroma rikiši ali osumosani, kot jim popularno rečejo na Japonskem, v britansko prestolnico pa so prišli na promocijo edinstvenega dogodka, ki bo od 15. do 19. oktobra prihodnje leto v znameniti koncertni dvorani, poimenovani po princu Albertu, možu kraljice Viktorije iz 19. stoletja.
Najboljši sumborci so se doslej samo enkrat v vsej zgodovini pomerili na velikem turnirju zunaj Japonske: pred 33 leti v Londonu.
Kot so povedali na predstavitvi tega izjemnega dogodka, so se najboljši sumoborci doslej samo enkrat v vsej zgodovini pomerili na velikem turnirju zunaj Japonske. Bilo je pred 33 leti v Londonu, natančneje v Royal Albert Hallu. Oktobra 1991 je iz Japonske v London pripotovalo 40 najboljših rikišev iz najvišje lige sumoborb makuuči in se med seboj pomerili v skrajšani različici petih dni, in ne v petnajstih dnevih, kolikor po navadi trajajo veliki turnirji suma na Japonskem. Takrat je zmagal jokozuna oziroma veliki šampion Nobujuši Hakkaku, ki so mu britanski navijači nadeli ljubkovalno ime Buldog, danes pa predseduje Japonski sumo zvezi.
40
najboljših se bo spopadlo v Londonu.
»V veliko čast in veselje mi je, da bom, z močnim čutom odgovornosti, še enkrat del londonskega velikega sumoturnirja, na katerem sem kot jokozuna sodeloval pred 33 leti. Naredil bom vse, kar lahko, da spet prepričamo ljudi o moči sporočila, ki ga v sebi nosi sumo skupaj s tradicionalno japonsko kulturo, in da omogočimo vsem obiskovalcem turnirja, da bodo uživali iz dna srca,« je Hakkaku dejal za britanske novinarje na začetku predstavitve spektakla.
Podkupovanje in prirejanje rezultatov
Več razlogov je, da so se pri Japonski sumozvezi odločili veliki turnir spet pripraviti v Londonu. Poznavalci pravijo, da bi radi s tem, šele drugim velikim sumoturnirjem v tujini v 1500 let dolgi tradiciji tega najpomembnejšega japonskega nacionalnega športa nadaljevali poskuse popularizacije suma v svetu. Po vrsti škandalov zaradi jemanja mamil, podkupovanja in prirejanja rezultatov med letoma 2008 in 2014 je sumo na Japonskem izgubil veliko podpornikov. Začel se je osip gledalcev, Japonska sumozveza je poostrila pravila in zdaj poskuša popraviti narejeno škodo.
K ponovnemu dvigu ugleda suma jim je bila v veliko pomoč priljubljena spletna platforma za ogled televizijskih serij in filmov Netflix, ki je v zadnjih letih predstavil skrivnosti in čare suma v dveh nadaljevankah. Letos so v tretjem največjem japonskem mestu Osaki odprli novo dvorano za sumoborbe, ki pa je namenjena bolj ali manj samo turistom, saj jim tam demonstrirajo in natančno razlagajo vse prvine tega tradicionalnega športa. In tudi turnir v Londonu prihodnje leto oktobra je treba gledati v tej luči.
Tako kot 1991. bodo imeli organizatorji londonskega sumodogodka prihodnje leto zahtevno delo, da bodo pripravili vse potrebno za prihod sumoborcev. Najprej bodo morali koncertno dvorano Royal Albert Hall preurediti v sumodvorano z velikim okroglim peščenim svetim dojom (ringom) na sredini. Iz Japonske bodo pripeljali 40 ton posebne ilovice in peska za dojo pa tudi ceremonialno streho iz lesa in platna, ki je nad dojem visela s strehe Albert Halla.
40
ton posebne ilovice bodo pripeljali iz Japonske za izdelavo ringa.
Pred desetletji je ring blagoslovil v bela tradicionalna oblačila oblečen šinto svečenik in tako dojo spremenil v sveta tla, ki naj bi preprečevala, da bi se sumoborci poškodovali. Prav tako so morali iz dežele vzhajajočega sonca pripeljati velike bobne, ki jih uporabljajo v ritualu pred borbo in po njej, pa sake, tradicionalno riževo žganje, in posebni prenosni oltar, na katerem sodnik sredi ringa zažge riž. Poleg tega bodo morali organizatorji poskrbeti, da bodo lahko velikanski možakarji uporabljali garderobe in pripravljalne prostore. Pred več kot tremi desetletji so morali, na primer, zamenjati vece školjke, da so lahko prenesle težo rikišijev, prav tako so morali razširiti prostore za prhanje. Poiskati so morali tudi hotele, ki so bili za sumoborce pripravljeni zamenjati postelje z ojačanimi ležišči, da se ne bi vdrle pod njihovo težo.
Fizično in psihično trpinčenje
Sumoborba je bila od začetka močno prepletena s šintoizmom in obredom, ki so ga izvajali v svetiščih, s katerim so si hoteli zagotoviti obilno žetev in spoštovanje duhov, znanih kot kami. Sumo je še vedno zelo tesno povezan z verskim izvorom in načela šintoizma še naprej krojijo vsakdanje življenje današnjih sumoborcev. Ko vstopajo v ring, je prav vsak obred namenjen očiščenju pred borbo, še posebno posipanje s soljo. Borba se ne začne, dokler oba rikišija sočasno ne postavita obeh rok na tla. Drug drugega poskušata s pretvarjanjem sprovocirati še pred začetkom dvoboja. Začetek je eksploziven in vznemirljiv. Borba se konča, ko je eden od sumoborcev izločen iz obroča, ki obdaja dojo, ali če se kateri koli del telesa borca, razen podplatov, dotakne tal.
Veliki turnirji
Vsako leto poteka šest velikih sumoturnirjev ali honbašev, ki so najpomembnejša tekmovanja v sumu. Tri priredijo januarja, maja in septembra v hramu suma, največji dvorani Kokugikan v Tokiu, marca v Osaki, julija v Nagoji in novembra v Fukuoki. Vsak turnir za sumoborce iz najvišje lige makuuči traja 15 dni. Začne se obvezno v nedeljo in konča prav tako v nedeljo.
Že od mladih nog rikišiji živijo v posebnih centrih za trening, ki jim rečejo sumobeja, konjušnica. Tam živijo, jedo, trenirajo in spijo vso svojo kariero – razen če se poročijo, v tem primeru jim je dovoljeno živeti drugje, v svojem stanovanju. V povprečni konjušnici živi 15 sumoborcev, urejena je po strogi hierarhiji. Življenje je najtežje za nižje rangirane, od teh se pričakuje, da bodo vstajali prej, kuhali, čistili, stregli hrano in na splošno čakali na višje rangirane sumoborce. Po treningu se morajo celo kopati zadnji, enako velja pri obrokih. Mlajše sumoborce psihično in fizično trpinčijo in kaznujejo, da bi jih naredili močnejše in vzdržljivejše. To je sestavni del sumokulture in nekaj, kar mladi sumoborci vedo in pričakujejo. Poleg tega poskušajo pridobiti čim več teže in mišične mase. V profesionalnem sumu teža sicer ni predpisana, a vsak sumoborec želi postati čim močnejši, svojo težo pa seveda s pridom uporabiti v ringu.
15
sumoborcev živi in se pripravlja v centrih za trening ali konjušnicah.
