Svet je nepripravljen na še eno pandemijo
Čeprav sta od pandemije covida-19 minili šele dobri dve leti, je svet kljub temu popolnoma nepripravljen na morebitni novi izbruh zdravstvene krize svetovnih razsežnosti, opozarjajo nekateri strokovnjaki. Ta opozorila so izrekli prejšnji teden na sestanku organov Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) v Ženevi, ko so neuspešno poskušali sprejeti dogovor oziroma protokol, kako naj se svet v prihodnje spopade z morebitnimi večjimi izbruhi bolezni. Dogovor bi morali sprejeti do konca maja, a je, kot kaže, sprejemanje še vedno pretrd oreh za vse države v SZO.
»Samo upamo lahko, da v nekaj naslednjih mesecih ne bo prišlo do nove pandemije, kajti še vedno smo nepripravljeni nanjo,« je za Reuters pred dnevi izjavil Muhammad Ali Pate, nigerijski zdravstveni minister in član odbora SZO, ki se ukvarja z ukrepi za preprečevanje aidsa, tuberkuloze in malarije. Glavni predmet spora, zaradi česar države v SZO ne najdejo skupnega jezika pri novem protokolu, je pobuda, da bi revne oziroma manj razvite države svetovnega juga imele zagotovljen dostop do vsaj 20 odstotkov testov, cepiv in zdravljenj po proizvodnih, to je neprofitnih cenah ali pa ob pomoči donacij. Kot trdijo poznavalci, sprejema tovrstnega protokola še ni na obzorju, bolj verjetno je, da bodo članice SZO na tokratnem zasedanju v Ženevi samo nadgradile že veljavna pravila in načine ravnanja držav v primerih izbruhov bolezni širših razsežnosti.
Ogroža tudi krave
Strah pred izbruhom nove pandemije temelji na čedalje večjem širjenju ptičje gripe. To pomlad so zdravstveni strokovnjaki večkrat izrazili zaskrbljenost, ker se je virus H5N1, ki povzroča ptičjo gripo, začel širiti na druge živalske vrste. Izbruh virusa, ki še vedno razsaja po svetu, se je začel leta 2020 in je doslej povzročil smrt več deset milijonov piščancev in divjih ptic, letos pa so zabeležili več primerov okužb kopenskih in morskih sesalcev. Strokovnjake je najbolj presenetilo, da so se med okuženimi znašle krave in koze, saj je doslej veljalo, da te živali niso dovzetne za to vrsto gripe.
30
milijard domačih ptic, ki jim rečemo perutnina, gojijo na svetovnih farmah.
»Največjo skrb vzbuja dejstvo, da se virus, ki je okužil race in piščance, nato pa vse pogosteje tudi sesalce, zdaj razvija in bi lahko okužil ljudi, nato pa razvil še sposobnost prehajanja s človeka na človeka,« je pred dobrim mesecem izjavil predstavnik SZO Jeremy Farrar. Opozarjal je, da za zdaj nimajo dovolj dokazov, da bi se virus ptičje gripe lahko širil s človeka na človeka, a so zabeležili skoraj tisoč primerov, ko so se ljudje okužili s ptičjo gripo, potem ko so bili v stiku z okuženimi živalmi. Skrbi zlasti dejstvo, je opozoril Farrar, da je bila stopnja umrljivosti pri teh ljudeh izjemno visoka. Od začetka lanskega leta do 1. aprila letos se je z virusom ptičje gripe okužilo 889 ljudi, umrlo jih je kar 463, umrljivost je bila 52-odstotna, je zabeležila SZO.
Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z raziskovanjem ptičje gripe, pravijo, da je vpliv virusa H5N1 letos katastrofalen za živali. Doslej so bili rejci prisiljeni poslati v zakol več kot pol milijarde piščancev, rac in drugih gojenih ptic. Število poginulih divjih ptic ocenjujejo na več deset milijonov, samo v Južni Ameriki naj bi jih lani poginilo okoli 600.000. Zaradi ne povsem natančnega spremljanja so te številke lahko tudi krepko višje. Poleg tega se je s ptičjo gripo okužilo 26 vrst sesalcev. Zaradi katastrofalnih razsežnosti in potencialnih negativnih posledic, če bi virus mutiral in množično ogrožal sesalce, tudi človeka, strokovnjaki po svetu proučujejo, kako se virus širi, in mu sledijo, da bi ugotovili, kako preprečiti njegovo morebitno širjenje med ljudmi.
600.000
divjih ptic naj bi samo lani v Južni Ameriki umrlo zaradi ptičje gripe.
Povpraševanje po perutnini
Prvi primer ptičje gripe so zabeležili v južni kitajski pokrajini Guangdong. Tam je obilica jezer, mokrišč in rek, zato ni čudno, da tam živi veliko vodnih ptic, ki so naravni gostitelji nizko patogene ptičje gripe. Tam so 1996. na farmi gojenih gosi zabeležili prvi visoko patogeni sev virusa ptičje gripe, znan kot H5N1. Nizko patogena ptičja gripa ni smrtonosna za divje ptice in tudi pri doma rejeni perutnini povzroča blago obliko bolezni. A v nasprotju z divjimi pticami lahko pri perutnini nizko patogeni virusi mutirajo v visoko patogene, ki povzročajo hudo obliko bolezni in so pogosto smrtni. Da so prvi primer visoko patogenega virusa odkrili na perutninski farmi, ni presenečenje, pravi Thijs Kuiken, patolog iz nizozemskega znanstvenega centra Erasmus. »Visoko patogena aviarna influenca je tipična bolezen perutnine, ki se ne pojavlja v divjini. Nenavadno je to, da se je ta posebna vrsta razširila med divje ptice, kar ji je omogočilo širjenje po svetu.«
52 %
smrtnost naj bi bila pri ljudeh, ki so se okužili s ptičjo gripo.
Čeprav so divje ptice pomagale virusu seči daleč onkraj Kitajske, Kuiken opozarja, da so pravi problem ljudje in njihovo vse večje povpraševanje po perutnini. Leta 1996, ob prvem izbruhu ptičje gripe, je bilo na svetu približno 14,7 milijarde gojenih ptic, ki jih uvrščamo med perutnino. Zdaj je to število enkrat višje. Ljudje bi morali začeti razmišljati tudi o tem, kako zmanjšati pridelavo perutnine, tudi zaradi nevarnosti izbruha nove pandemije.
Največjo skrb vzbuja dejstvo, da se virus, ki je okužil race, piščance in sesalce, zdaj razvija.
Kot rečeno, so leta 1996 ptičjo gripo odkrili pri perutnini v Guangdongu, prihodnje leto pa so zabeležili prve smrti pri prebivalcih Hongkonga. Do leta 2005 se je bolezen razširila na divje ptice do Evrope, Afrike in Bližnjega vzhoda. A je virus po nekaj mesecih izginil, najbrž zato, ker so ptice razvile imunost. Pred štirimi leti pa se je prvič pojavil novi sev H5N1, ki se lahko pri divjih pticah ohrani vse leto, zakaj, še ni natančno znano. Zdaj se lahko širi že spomladi, ko se ptice zbirajo v velikih skupinah, da bi se razmnoževale. Tako je do leta 2022 v populacijah divjih ptic postal endemičen.
Tudi na Antarktiki
Leta 2021 so novi sev virusa ptičje gripe prvič zabeležili v Severni Ameriki, leto pozneje še v južnem delu ameriške celine. Letos so primere zaznali na Antarktiki. Na svoji poti po svetu – virus so prenašale tudi ptice selivke – je okužil veliko različnih sesalcev. S takim križanjem se je povečala priložnost virusa za širjenje s sesalca na sesalca, pa tudi za stik s človekom.