Sveta Lucija prinaša božično luč
Sveta Lucija je bila premožna mlada krščanska mučenka, ki jo kot svetnico častijo katoliški in pravoslavni kristjani. Njen god praznujemo 13. decembra, ko je po starem julijanskem koledarju najdaljša noč v letu. Zaradi imena, ki prihaja iz latinske besede lux (luč, svetloba), je zavetnica vseh slepih in slabovidnih, poleg tega pa tudi bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tapetnikov, hišnikov, vrtnarjev, odvetnikov, služkinj.
Sv. Lucija iz Sirakuz na Siciliji je živela v 3. stoletju v premožni hiši. Legenda pravi, da jo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Lucija je tako vzljubila Jezusa, mu zaobljubila devištvo in si želela mučeništva. Mati jo je hotela omožila s plemenitim, bogatim mladeničem, ki mu jo je njen oče obljubil za ženo že kot majhno deklico. Ko je mati zbolela, sta obe romali na grob svete mučenke Agate in mati je ozdravela. Potem se ni več upirala hčerini želji. Ko je zaročenec spoznal, da Lucija ne bo klonila, jo je gnal pred sodnika. A Lucija ni zatajila svoje vere, kljub mučenju se ni uklonila. Obsodili so jo na smrt z obglavljenjem, še pred smrtjo je napovedala smrt cesarja Dioklecijana. Prerokba se je uresničila.
V ljudskem izročilu je, kot rečeno, sv. Lucija zavetnica vida, največkrat je upodobljena s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi naj bi si jih iztaknila sama, da bi se ognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo, a ji je angel prinesel nove, še lepše.
Tega dne še posebno varujemo oči, pazimo, da nič ne prebadamo.
Čaščenje sv. Lucije se je že v zgodnji krščanski dobi razširilo po Italiji in kmalu zajelo tudi naše kraje. Po cerkvah imamo veliko njenih upodobitev, zlasti kipov, posvečenih ji je 13 cerkva, tudi v Skaručni pri Ljubljani.
Ponekod 13. decembra narežejo češnjeve veje in jih dajo v vodo, na toplem se do božiča razcveto.
Z godom sv. Lucije je povezanih nekaj pregovorov, denimo, dnevi od Lucije do božičnega dne (13. 12. – 25. 12.) vreme vseh mesecev za drugo leto povedo. Z njenim godom so povezani razni ljudski običaji, povezani s pripravo na božič. Najpogostejši in še danes razširjen je, da na njen god posejemo žito, da bo na toplem zraslo do božiča. Nekoč so ga sejali v upanju na boljšo, obilnejšo letino, plodno prihajajoče leto, blagostanje. Navada je ostala, sejemo ga še danes, zeleno žito lepo popestri dom. Tega dne ponekod narežejo veje, češnjeve, na primer, in jih dajo v vodo, na toplem se do božiča razcveto. Po starem julijanskem koledarju je bil 13. december najkrajši dan v letu. Sv. Lucija je simbolično prinašala luč, svetlobo v dolge noči. U. S.
