Sveti Barnaba, mučenec in sodelavec apostolov
Danes goduje sveti Barnaba, ki mu priznavajo naziv apostol, čeprav ga Jezus ni poklical v zbor dvanajsterih, bil pa je eden izmed 72 učencev, ki so se mu pridružili. Veljal je za izjemno priljudnega moža, o katerem Sveto pismo pravi, da je bil »odličen mož in poln svetega Duha in vere« (Apd 11, 24). Apostoli so mu upravičeno nadeli ime Barnaba, sin tolažbe, saj je bil edini, ki je sredi zmede in strahu ob dogodkih, povezanih z Jezusovim prijetjem in križanjem, ohranil mirno kri. Sam je zbiral razkropljene apostole, jih spodbujal in jim dajal pogum.
Bar nabha v aramejščini pomeni "sin tolažbe".
O njegovi mladosti vemo le, da je bil Jud s Cipra, rodil se je približno v času Kristusovega rojstva, po obrezi imenovan Jožef, obiskoval je jeruzalemsko visoko šolo, poučeval ga je Gamaliel, ki se je kasneje v velikem zboru zavzel za kristjane. Bil je eden prvih kristjanov, ki so po Jezusovem vnebohodu prodali posestva in izkupiček prinesli apostolom. Barnaba je postal misijonar med pogani, še preden je Pavel začel svoja misijonska potovanja, kasneje pa je veliko misijonaril skupaj z njim. S Pavlom ga je tudi sicer vezalo iskreno prijateljstvo: bila sta sošolca, zanj se je zavzel pri apostolih in kristjanih po spreobrnjenju ter mu pomagal, da je postal največji oznanjevalec evangelija.
Barnabova prva misijonska postaja je bila cvetoča krščanska skupnost v Antiohiji, v takrat tretjem največjem mestu na svetu. Pogani so se množično spreobračali v krščanstvo, tako da je Barnaba odšel v Tarz po Pavla, da bi mu pomagal. V času velike lakote leta 44 sta organizirala zbiranje pomoči za Cerkev v Jeruzalemu in dar tudi osebno odnesla. Po vrnitvi v Antiohijo sta s seboj pripeljala Barnabovega nečaka Janeza Marka, evangelista, ki se je z njima kasneje odpravil na prvo misijonsko potovanje na Ciper in v Malo Azijo.
Po vrnitvi v Antiohijo sta se morala Barnaba in Pavel vztrajno boriti za pravice spreobrnjenih poganov, za katere so kristjani iz judovstva zahtevali, da sprejmejo vse Mojzesove predpise. Apostolski zbor v Jeruzalemu leta 49 jima je uspelo prepričati, da gre za neupravičene zahteve, ki predstavljajo kratenje verske svobode. Kasneje sta se Barnaba in Pavel ločila. Barnaba se je vrnil na Ciper, nato pa se za njim izgubi sled. Nekatera poročila navajajo, da naj bi bil tudi v Rimu in Aleksandriji.
Tudi o tem, kdaj in kje naj bi umrl, nimamo točnega podatka. Iz poročil o njegovem mučeništvu lahko sklepamo, da je umrl na Cipru. Ko je v glavnem ciprskem mestu Salamini oznanjal evangelij, so judovski rojaki, ki jih je grizla njegova vnema za pokristjanjenje poganov, navalili nanj, ga zvlekli iz mesta in s kamenjem pobili. To naj bi se zgodilo 11. junija leta 62, zato že iz prakrščanskih časov Cerkev obhaja njegov spomin na ta dan.
Če sveti Barnaba deži, bodo jeseni grozdja polne kadi.
Barnaba pogosto upodabljajo, kako ga kamenjajo, slikajo pa ga tudi z evangeljsko knjigo v roki, ko ozdravlja bolne in obsedene. Z njegovim godom je povezan slovenski vremenski pregovor, ki pravi: »Če sveti Barnaba deži, bodo jeseni grozdja polne kadi.«
Zavetnik Milana in Firenc, tkalcev in sodarjev, priprošnjik proti prepiru, kamnitim plazom, proti toči in žalosti.
