Sveti Hilarij si je vneto prizadeval za integriteto vere
Hilarij se je rodil v Cagliariju na Sardiniji. V času Leona Velikega je bil rimski arhidiakon in leta 449 papeški odposlanec na roparski sinodi v Efezu, kjer je zagovarjal carigrajskega patriarha Flavijana in se s tem spravil v smrtno nevarnost, a je še pravočasno pobegnil v Rim, kamor je prinesel novice o razbojništvu. Imel je dobre zveze z bizantinskim dvorom in tesne stike s škofi in patriarhi, ko je posredoval za edinost in mir v Cerkvi. Papež je bil med letoma 461 in 468; izvoljen je bil 19. novembra 461. Odpravljal je verske zmede, uvajal metropolitansko upravo na zahodu, zlasti v Španiji in Galiji, vodil sinode in zatiral posvetnost med škofi in duhovniki.
V Rimu si je vneto prizadeval za integriteto vere. Decembra 462 je s posebnim pismom naročil škofom južne Galije, naj se redno vsako leto sestajajo na pokrajinski sinodi, ter jim ukazal, naj stalno bivajo v svojih škofijah. Na sinodi leta 456, ko so v Rimu pod njegovim vodstvom razpravljali o vrsti vprašanj cerkvene discipline, so škofom prepovedali, da bi sami določali svoje naslednike, ker so volitve pravica duhovščine in ljudstva. Rim je v njegovem času užival mir.
Cerkvene dohodke je delil cerkvenim ustanovam in ubožnim napravam, v pomoč beguncem, ki so pribežali iz Afrike ob preganjanju katoličanov pod vandalskim kraljem Gejzerikom, in še za obnovo božjih hramov v Rimu. Poleg krstilnice je v lateranski baziliki zgradil tri kapele, in sicer v čast sv. Križu, sv. Janezu Krstniku in svetemu Janezu Evangelistu.
Po begu pred razbojniško sinodo v Efezu se je skril v kripto svetega Janeza apostola in svojo rešitev pripisal apostolovi priprošnji; nad starinskimi vrati oratorija se še vidi napis: »Sv. Janezu Evangelistu, osvoboditelju škofa Hilarija, Kristusovega služabnika«. Ustanovil je Papeško, sedanjo Vatikansko knjižnico. Postavil je samostane, dvoje javnih kopališč.
Po begu pred razbojniško sinodo v Efezu se je skril v kripto svetega Janeza apostola in svojo rešitev pripisal apostolovi priprošnji.
Številni se strinjajo, da so sledi njegovih del neizčrpne. Kot papež je šel po stopinjah svojega predhodnika, okrepil je moč in prvenstvo apostolskega sedeža. Velik del svojega papeževanja je ohranjal cerkveno disciplino v skladu s cerkvenim pravom in reševal spore glede pristojnosti med škofi Galije in Španije. Sv. Hilarij ni poskrbel zgolj za blagor Cerkve v svojem času, ampak je daljnovidno pripravljal potrebne temelje za prihodnja stoletja.
Umrl je naravne smrti 29. februarja 468. Kadar ni prestopno leto, obhajamo njegov spomin 28. februarja. Pokopali so ga v baziliki sv. Lovrenca v Rimu. Upodabljajo ga s knjigo in škofovsko palico ter papeško tiaro ali škofovsko kapo.
