Sveti Jožef, zavetnik vesoljne Cerkve
V torek je bil god sv. Jožefa. Po Svetem pismu je bil mož svete Marije, ki je rodila Jezusa. Podatki o njegovem rojstvu in smrti niso znani, domnevno je umrl, preden je Jezus dopolnil 18 let, saj se v poznejših poglavjih Svetega pisma ne pojavlja več. Bil je Jezusov oče, ne sicer biološki, pač pa krušni, srčen in ljubeč skrbnik.
Jožef je bil iz rodu kralja Davida, a je bil reven. Njegova družina je izhajala iz Betlehema v Judeji, Jožef pa se je preselil v Nazaret v Galileji, kjer je opravljal tesarsko obrt. Bil je zvest in potrpežljiv mož, pravičen oče. Dan sv. Jožefa ponekod, denimo v Italiji, Španiji, še danes praznujejo kot dan očetov oziroma prednikov.
Jožef je umrl v Jezusovem in Marijinem naročju, še pred začetkom Jezusovega javnega delovanja, je zavetnik umirajočih, priprošnjik za srečno zadnjo uro, velja za zaščitnika vseh delavcev, rokodelcev – drvarjev, mizarjev, kolarjev, tesarjev –, in obrtnikov; je zavetnik očetov in krščanskih družin.
Sveti Jožef je med drugim zavetnik očetov in delavcev.
Njegov praznik je ukazal papež Sikst v 15. stoletju; papež Pij IX. je Jožefa razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve in ob tej priložnosti za njegov godovni dan določil 19. marec; papež Leon XIII. ga je postavil za zgled delavcev (dejal je, da ga je za zavetnika vesoljne Cerkve postavil pravzaprav bog sam, Cerkev pa je to le razglasila), Janez Pavel II. pa je o njem napisal posebno spodbudno pismo.
Sveti Jožef velja tudi za zavetnika slovenskih dežel in novomeške škofije. Slovenija je posejana s številnimi cerkvami in kapelami, postavljenimi prav temu svetniku v čast. Največja je cerkev sv. Jožefa v Ljubljani, oltar v njej je načrtoval arhitekt Jože Plečnik. Jožefovo so še posebej slovesno praznovali tam, kjer so mu bile posvečene krajevne cerkve. Osebno ali krstno ime Jožef in Jožefa sta pri nas pogosta. Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni Bog naj doda potomstvo. Najpogosteje ga upodabljajo s tesarskim orodjem in Jezusom.
