Sveti Valentin ima ključe od korenin
Slovenski etnolog Niko Kuret je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v svojem obsežnem delu Praznično leto Slovencev zapisal: »K nam še ni prodrlo praznovanje, ki je doma menda v Ameriki in ga pozna že dobršni del Zahodne Evrope. Valentinovo namreč slavijo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev, ki si na ta dan pošiljajo darila, predvsem sladkarije. V sosednji Italiji po izložbah slaščičarn že dneve prej ponujajo bogato izbiro vabljivo pripravljenih zavitkov za 'Valentine'.« Če bi knjigo izdal le nekaj let pozneje, bi sestavek letel ven, saj se je valentinovo razširilo tudi v osamosvojeno Slovenijo, kar so z velikim veseljem izkoristili predvsem trgovci.
Ena ali dve osebi?
A kdo je bil v resnici sv. Valentin, t. i. zavetnik zaljubljenih, dejansko pa zavetnik mladine, popotnikov in čebelarjev, pri nas znan tudi kot vremenski svetnik? O njem obstaja več legend.
Sveti Valentin, ki goduje 14. februarja, združuje v sebi osebi dveh duhovnikov mučencev iz iste dobe in z istim imenom. Pobožna legenda pripoveduje, da je bil Valentin duhovnik in da je prelil svojo kri za Kristusa pod cesarjem Klavdijem II. med letoma 269 in 270. Nekako v tem času je umrl tudi mučenec Valentin, škof v umbrijskem mestu Terni. Ker so spomin na enega in drugega obhajali na isti dan (14. februarja), gre verjetno za isto osebo, tesno povezano z Rimom, kajti tudi za mučenca iz Ternija legenda pravi, da ga je doletela mučeniška smrt v Rimu. Mogoče je tudi, da je bil Valentin najprej duhovnik v Rimu, nato pa škof v Terniju. Prav tako bi se dalo sklepati, da je bil njegov prvi grob ob Milvijskem mostu, drugi pa v Terniju. Raziskovalci svetniške zgodovine te uganke še niso dokončno rešili. Gotovo pa je, da gre za resničnega mučenca iz časa poznega preganjanja kristjanov.
Čaščenje med kristjani
Čaščenje sv. Valentina se je po njegovi mučeniški smrti hitro razširilo po vsej Evropi. Ime Valentin izhaja iz latinske besede »valens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so svetnika imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Njegov god je v predpustu, času, ki je bil nekdaj namenjen svatovanju – zato so se mu priporočali novoporočenci. Valentinovo je ob koncu trde zime in naznanja bližajočo se pomlad, zato so se svetniku priporočali mladostniki in čebelarji, ker se njihove »muhe« zbudijo iz zimskega spanja. Sveti Valentin ima ključe od korenin, pravi pregovor iz starega kmečkega koledarja, zato mu pravijo tudi »prvi pomladin«.
14. februarja godujejo tisti, ki jim je ime Valentin, Tine, Tinček ali Zdravko, in tiste, ki so pri krstu dobile ime Valentina, Tina, Tinca ali Zdravka.
Po rimski legendi je Valentin vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti: zato je sv. Valentin tudi zavetnik oči in za pravo spoznanje (pogled duše). Druga legenda pa pravi, da je ozdravil božjastnega sina pogana, zato ga pogosto upodabljajo z otrokom, ki v krču zvit leži pred njegovimi nogami – na podlagi tega velja za priprošnjika epileptičnih bolnikov. Pri nas je sveti Valentin zelo čaščen, posvečenih mu je šest cerkva, najslovesneje pa ga častijo na Limbarski gori pri Moravčah, kjer stoji njemu posvečena božjepotna cerkev.
Po rimski legendi je Valentin vrnil vid slepi poganski deklici.
