Svetnica je umrla, so govorili vsi, ki so poznali Uršulo Ledochowsko

Ko je leta 1983 papež Janez Pavel II. obiskal svojo domovino, je v Poznanu za blaženo razglasil Julijo Uršulo Ledochowsko, za svetnico jo je razglasil leta 2003. Temu so botrovali trije čudeži, vsi povezani z ozdravitvami, dva iz leta 1946, tretji iz leta 1996.

Julija se je rodila 1865. v Loosdorfu na jugu Avstrije kot druga od sedmih otrok Antona in Josefine Salis Zizers. Mati, očetova druga žena, je bila iz stare švicarske družine vitezov, iz katere so državniki in herojski vojaki, zvesti Katoliški cerkvi; starši so bili zelo pobožni, v družini so redno molili. Leta 1883 se je družina preselila v Lipnico Murowano blizu Krakova, tri leta pozneje je Julija vstopila v samostan uršulink v Krakovu, ki je bil znan po duhovnosti in vzgojnem in študijskem pomenu. Leta 1907 je šla z blagoslovom papeža Pija X. v Sankt Peterburg in tam prevzela vodstvo internata za dekleta z liceja Svete Katarine.

Njene ohranjene posmrtne ostanke so prepeljali na Poljsko, v kapelo materine hiše kongregacije v Pniewyju. FOTO: Wikimedia Commons CC BY-SA 4.0

Ob začetku prve svetovne vojne so jo kot avstrijsko državljanko izgnali iz Rusije, naselila se je v Stockholmu, nato na Danskem. Tja so prišle njene sestre, z njimi je organizirala šolo za skandinavska dekleta. 1920. se je skupnost uršulink v Sankt Peterburgu vrnila v osvobojeno Poljsko in se naselila kraju Pniewy blizu Poznana. Kmalu jim je Sveti sedež dovolil, da se oblikujejo v kongregacijo sivih uršulink, ki je želela živeti v uršulinski duhovnosti in po tradiciji poučevanja in vzgoje, obenem pa iskala oblike, ki bi ustrezale novim potrebam, zlasti ubogih. Pod vodstvom matere Uršule se je kongregacija hitro razvila; 1928. je religiozni center zasnovala v Italiji, v Rimu, 1930. so sestre odprle prvo hiše v Franciji.

Mati Uršula je veliko potovala, ko je obiskovala svoje skupnosti in odgovarjala na nove izzive v poslanstvu. Urejala je revije za otroke in mlade in zanje pisala članke. Za aktivno udeležbo v redovnem, kulturnem in socialnem življenju je v domovini prejela državna odlikovanja. Njeno življenje je bilo predano Kristusu, vsakega človeka, ki ga je srečala, je imela rada, ne glede na njegovo vero, prepričanje ali družbeni položaj. Sveta Uršula dokazuje, da je svetost dosegljiva za vse.

Umrla je za rakom 29. maja 1939 v Rimu, v roki je držala rožni venec; za njo je žalovala vsa Evropa, zlasti kraji, ki jih je obiskala ali v katerih je živela. Že takrat so ljudje govorili: »Umrla je svetnica.« 29. maja 1989 so njene ohranjene posmrtne ostanke prepeljali na Poljsko, v kapelo materine hiše kongregacije v Pniewyju. Ta kraj vsako leto obišče okoli 10.000 romarjev iz Poljske in drugod.

Od leta 2006 je zavetnica mesta Sieradz, od leta 2016 še zavetnica mesta Pniewy, je tudi zavetnica poljskih deklet, sirot in vzgojiteljev.