Sveto Uršulo je ubila puščica

Med najbolj priljubljene in tudi spoštovane svetnice spada sveta Uršula, ki goduje 21. oktobra, čeprav je o njej znano le malo. Zapis iz 4. ali 5. stoletja, ki so ga našli v Kölnu, omenja mučeništvo nje in njenih tovarišic, devic, zgodilo se je v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov, dekleta so bile žrtve svojega krščanskega prepričanja in devištva.

Uršula naj bi bila hči britanskega, krščanskega kralja v Bretanji, bila je lepa in zelo nadarjena, nekoč jo je za roko zaprosil kraljevič. Dotlej je vse snubce zavrnila, zato se je, ker se je zaobljubila devištvu, oče pa je vztrajal pri poroki, domislila treh pogojev, ki jih mladenič ne bo mogel izpolniti: zaželela si je deset devic za spremstvo, vsaka naj bi imela še veliko svojih služabnic; zase in za svoje spremljevalke si je tri leta pred poroko omislila potovanje, romanje v Rim; za nameček naj princ in ves dvor vred postaneta krščanska, češ da se s poganom ne misli poročiti. Snubec se je strinjal z vsem, kar si je lepotica zaželela, in s spremljevalkami – kar 11.000 naj bi jih bilo, a mnogi menijo, da so napačno brali rimske številke oziroma okrajšave XI. M. V. in da je bilo spremljevalk v resnici 11, torej 11 mučenk devic – je romala v Rim. Na poti nazaj so jih blizu Kölna napadli Huni, jih surovo mučili in pobili vse razen Uršule. Z njo, lepotico, kakršna je bila, se je hotel poročiti vodja Hunov, a ga je zavrnila, zato jo je ubil: v srce ji je izstrelil puščico. Legenda pravi, da se je to zgodilo 21. oktobra 451. Ko je umrla, se je z neba spustila vojska angelov, 11.000 jih je bilo, in pregnala Hune, Uršulo in druge device pa so meščani pokopali; ona in njene tovarišice so postale zavetnice Kölna. Tam so pozneje postavili cerkev sv. Uršule, še prej pa izkopali več ženskih lobanj s sledovi nasilne smrti.

Na Uršljo goro se vsako leto odpravijo Uršule, Urške in Urše. FOTO: Jože Miklavc

Več legend je o njenem mučeništvu; po eni je bila Uršula prednica nekega samostana pri Kölnu in se je v času preseljevanja s svojimi redovnicami zatekla za obzidje, ko je mesto padlo, pa je šla raje v smrt.

Poleg tega je zavetnica učiteljic, vzgojiteljic: sv. Angela Merici je 1535. ustanovila redovno družbo za vzgojo deklet in za zaščitnico svoje ustanove izbrala sveto Uršulo, zato se članice te družbe imenujejo uršulinke. Pri nas so se uršulinke naselile najprej v Gorici (1672.), od tam pa so 1702. prišle v Ljubljano; njihov samostan je ob cerkvi Svete Trojice na Kongresnem trgu.

Sveta Uršula je tudi zavetnica mladih, bolnih otrok, trgovcev s tkaninami, priporočajo se ji za poroko in dober zakon ter tudi mirno smrt. Najpogosteje je upodobljena kot princesa s krono, puščico, golobom, tudi zastavo s križem, tudi s plaščem, pod katerim ščiti svoje spremljevalke.

Uršula je pogosto ime, izhaja iz latinskega Ursula, ki naj bi bila pomanjševalnica besede ursa, medvedka. Izpeljanki sta Urška, Urša, nekoč med bolj priljubljenimi slovenskimi imeni. V Sloveniji je kar precej cerkva posvečenih sveti Uršuli, najbolj znana je na koroški Uršlji gori.

S sveto Uršulo je povezanih tudi več vremenskih pregovorov. Eden pravi: Uršula zemljo zaklene, Rupert (27. marca) jo odklene. In še: Kakršno vreme Urša prinese, tako se rada jesen in zima obnese.