Svetovni košarkarski prvak iz leta 1978 navdušil upokojence
Preživel sem čudovito dopoldne v Domu upokojencev Gradišče v Dornberku. Srečanje s starostniki, polnimi energije, dobre volje, zadovoljstva in pripravljenosti na pogovor, je bilo izjemno. Ob sodelovanju mladih košarkarjev iz Dornberka smo metali na koš, obujali spomine, se družili in zabavali. In dokazovali, da smo ne glede na okoliščine lahko še kako aktivni v vseh življenjskih obdobjih,« je Peter Vilfan, svetovni košarkarski prvak z Jugoslavijo leta 1978 v Manili, strnil vtise z obiska na Primorskem, kamor ga je povabila animatorka Dragana Ristič.
»Pisala mi je in me povabila. Beseda je dala besedo, dogovorila sva se za datum in odšel sem na Primorsko. Dan se je začel z meglo v Ljubljani in končal s soncem na Goriškem,« pove Vilfan, ki so ga pričakali oskrbovanke in oskrbovanci Doma upokojencev Gradišče pri Dornberku. Dragana nam pove, da so že tretjič zapored pripravili košarkarski turnir za svoje varovance. »Naši stanovalci radi vidijo, da so v družbi otrok, zato smo bili še bolj veseli, ker so se našemu vabilu odzvali tudi v KK Dornberk, saj so nas obiskali mladi košarkarji,« dodaja Dragana. Da povabijo Petra, je dal idejo njen sin Marijan Maroševič, tokratni turnir pa je bil v znamenju pokojnega Dražena Petrovića in 60. obletnice njegovega rojstva, ki bi ga Petrović praznoval dan po Vilfanovem obisku doma. Je pa treba priznati, da je Vilfan pravi sogovornik o Draženu, saj sta skupaj igrala v reprezentanci. To in še marsikaj je bilo slišati v Gradišču.
Tudi 103-letnica
»Kako so bili polni energije. Vsi tako nasmejani in dobre volje. Presenetili in navdušili so me, ker so toliko vedeli o košarki. Številni so prišli do mene, me spraševali. Eden je bil še posebno vztrajen. So mu rekli, naj počaka. Pa je odvrnil, da ne more počakati, ker se potem ne bo spomnil, kaj je hotel vprašati,« pripoveduje Vilfan, ki je bil vesel, ker so se pravemu medgeneracijskemu druženju pridružili še mladi košarkarji KK Dobrnberk. »Prav videlo se je, da z upokojenci v tem domu dobro delajo. Poln energije sem odšel domov in vsem z veseljem pripovedoval o res srčnem in prijetnem dogodku,« še pove Vilfan in čisto za konec pristavi, da je v roke segel tudi 103-letni upokojenki. »Pogledala me je, se nasmejala in me vprašala: kdo si pa ti? Tako iskrenost dobiš le od otrok in starejših,« sklene Peter Vilfan.
