Timotej je pred sedmimi leti oslepel, a kljub temu uživa življenje
Timoteja Skledarja, 31-letnika iz naselja Kočice v občini Žetale, sem naključno srečala v lokalu blizu doma v Ljubljani, ko sva s partnerjem klepetala o računalniških zadevah, pa se je poznavalsko vmešal v pogovor. Prvi hip sploh nisem zaznala, da je slep, njegova bela palica je namreč slonela ob stolu, v rokah pa je držal kozarec belega vina. Ob današnjem svetovnem dnevu vida in prihajajočem mednarodnem dnevu bele palice, ki ga zaznamujemo 15. oktobra, nam je razkril marsikaj zanimivega, predvsem pa nas je navdušil s svojo življenjsko energijo.
Kljub svoji slepoti živim polno življenje, grem na dopust, smučam, tekmujem v različnih športih, aktiven sem v lokalnih društvih, predvsem turističnem, pripoveduje Timotej, ki je svoj rodni kraj zapustil po končani osnovni šoli in se preselil v Maribor, kjer je bival v dijaškem domu in končal tehniško gimnazijo. »Od mladih nog sem precej samostojen, vajen živeti od doma. Leta 2012 sem se zaradi študija preselil v Ljubljano,« pripoveduje sogovornik in dodaja, da je takrat še videl.
Ni bila migrena, ampak tumor
Leta 2017 so mu odkrili možganski tumor. »Dolgo je trajalo, da so postavili diagnozo, saj me osebni zdravnik skoraj leto dni ni hotel poslati na CT glave, prek pulta je ocenil, da imam migreno,« se spominja Timotej in dodaja, da je aprila 2017 odšel na urgenco, saj se mu je popolnoma stemnilo pred očmi, zdravnica je menila, da je imel možgansko kap. Izkazalo se je, da je bil tumor na možganih. »Od tam so me takoj poslali na nevrologijo in me 18. aprila 2017 tudi operirali, nato se je začela rehabilitacija,« se spominja in dodaja, da je bil po štirih dneh ležanja kot mokra cunja. »Zdelo se mi je, da so moje noge iz pudinga, dva fizioterapevta sta me morala držati za komolca, da sem sploh lahko stal. Prehoditi 50 metrov je bilo zaradi bolečin v mišicah cela muka,« pravi sogovornik in dodaja, da se lahko samo svoji mladosti in mišicam, ki imajo spomin, zahvali, da se je znova postavil na noge.
Po operaciji so njegove oči lahko zaznale le svetlobo. »Zdaj vidim obrise na razdalji meter, meter in pol. Pri slepoti to pomeni, da sem uvrščen v četrto od petih kategorij, ki pomeni popolno temo. Kategorija štiri pomeni, da v idealnih pogojih vidiš prste roke na razdalji enega metra. To je podobno, kot če bi gledal črno-belo televizijo v slabi resoluciji z odtenki rumene in modre barve,« pojasnjuje sogovornik. Ali obstaja upanje, da bo nekoč spet videl? »Uradna medicina pravi, da slabše ne bo, za boljše pa si ne upajo nič napovedati, zato raje ne upaj,« navihano pripomni.
Podaljšana roka
Timotej je torej oslepel, ko je bil star 24 let. Za tako mladega človeka, ki je na začetku svoje življenjske poti, je bil to seveda šok. »Moje prve besede po tem dejstvu so bile, da hočem psa vodnika. Za pridobitev psa vodnika potrebuješ poročilo tiflopedagoga, ki uči slepe mobilnosti in orientacijo, pa tudi rabo računalniške opreme, telefonov in teh stvari. Torej, za odobritev psa vodnika moraš imeti potrdilo tiflopedagoga, da se znaš sam orientirati na poti, ker pes tvojih poti ne pozna,« pojasnjuje Timotej.
Septembra 2018 je njegova najboljša prijateljica postala labradorka čokoladno rjave barve po imenu Baste. »Kličem jo Basti, stara je osem let, in čeprav bi lahko šla že v pokoj, je še vedno sposobna opravljati svoje naloge in me opozarja na ovire, poišče stopnice, vrata, semafor, prehod, predvsem pa me vedno varno pripelje do cilja,« je navdušen. Znano je, da se v primeru, ko človeku odpove katero od čutil, ostali čuti posebej okrepijo. Slepi in slabovidni se tako orientirajo po zvoku. »Med premikanjem se običajno držimo nekih robnikov, trave, roba med pločnikom in kolesarsko stezo, tudi črte na cesti zaznamo, saj s palico zaznamo, da gre za drug material. Bela palica je tako naša podaljšana roka,« pripoveduje in dodaja, da je v Ljubljani kar nekaj taptilnih oznak, semaforji so zvočni, tako da se kar dobro znajde. Težave so trgi, kjer so po tleh granitne kocke, pa veliko turistov.
Število slepih in slabovidnih raste
Število ljudi z okvarami vida po svetu narašča. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije ima najmanj 2,2 milijarde ljudi okvaro vida ali slepoto, od katerih ima vsaj 1 milijarda posameznikov okvaro vida, ki bi jo bilo mogoče preprečiti oziroma vsaj delno ozdraviti. V Sloveniji ima hudo okvaro vida od osem do deset tisoč ljudi, z resnejšimi okvarami vida pa ima pri nas težave od 30 do 40 tisoč ljudi.
Kje je zahod?
In kako se znajde, ko gre nekam prvič? »Vprašam mimoidoče, zelo radi pomagajo, uporabljam Googlove zemljevide, najraje pa kar aplikacijo Lazarrilo, poseben GPS za slepe, ki mi opisuje celotno pot. Pove mi, v katero smer moram, kaj vse je okoli mene. Google ti namreč reče, pojdi v smeri zahod, kaj pa jaz vem, v kateri smeri je zahod,« hudomušno pripomni.
Povprašam ga o najhujših strahovih. »Da bi bil popolnoma odvisen od drugih. Po operaciji sem okreval doma, kjer sta bila takrat moja dva brata stara 9 in 10 let in ju je na polno razganjalo. Zame je bilo njuno vpitje izredno moteče, do večera sem bil mrtvo utrujen, bolela me je glava, zato sem bil motiviran, da se čim prej osamosvojim,« pripoveduje in dodaja, da domače zelo rad vidi in se domov odpelje z vlakom, od letos, ko je v Ljubljani dobil novo neprofitno stanovanje, pa tudi njegovi najbližji pridejo na obisk. Rad se odpravi tudi v tujino. »Nazadnje sem bil na morju z bodočo taščo in tastom ter zaročenko Danijelo. Pred tem sem bil na tekmovanju v namiznem tenisu za slepe v Sofiji, ekipno smo bili sedmi,« pravi in dodaja, da je šport nekaj, kar bi priporočil predvsem mladim slepim ljudem. »Šport je dober za njihovo telo, zdravje, predvsem zato, ker je v športih, ki so prilagojeni za slepe, dosti otrok na inkluziji. To pomeni, da hodijo v običajne osnovne šole skupaj z videčimi otroki, kjer pa prav za slepe ni posebej poskrbljeno,« ugotavlja.
Otežena mobilnost
Ena od stvari, ki bi jih bilo treba spremeniti v zvezi s slepimi ljudmi, poudarja Timotej, je integrirani potniški promet. »Vožnja je brezplačna le za tiste slepe in slabovidne, ki niso zaposleni. A dejstvo je, da slepi ne moremo voziti avta, tako kot lahko denimo invalidi na vozičkih. Mi moramo imeti za vožnjo z avtomobilom osebno asistenco. A to pomeni tudi, da moram imeti avto. Če nimam avta, moram za potovanje plačati pot tudi osebnemu asistentu. Mobilnost je zelo otežena. V Ljubljani je mestni promet zelo dobro urejen, a če bi živel na vasi, so povezave problem,« pravi sogovornik in opozarja, da se dvigajo cene tudi tehničnim pripomočkom, ki jih država krije v višini okoli 85 odstotkov, preostalo mora doplačati sam, kar je ob nizkih dohodkih občasno misija nemogoče – Timotej prejema nadomestilo za invalidnost in dodatek za pomoč in strežbo.
Ovire so v glavi
Seveda sem zastrigla z ušesi ob omembi zaročenke, zato me zanima, kje sta se spoznala. »Spoznala sva se na mednarodnem projektu hrvaške in slovenske zveze za zaposlovanje mladih slepih in slabovidnih, potem pa sva prek aplikacij ostala v stikih. Kaj ne rečem, bila je ljubezen na prvi dotik. Daniela prihaja iz Slavonije, kmalu se bo preselila k meni v stanovanje, ki sem ga dobil prek stanovanjskega sklada, naslednje leto se bova poročila,« navdušeno razlaga o načrtih s svojo ljubeznijo. Pove tudi, da je stanovanje opremljeno po njegovih željah in prilagojeno življenju slepega človeka.
»Imam recimo govorečo kuhalno ploščo, pralni stroj in pečico upravljam prek posebne aplikacije. Tehnologija, ki deluje na pametnih telefonih, je slepim v veliko pomoč, čeprav imam na aparatih tudi taktilne oznake, če bi tehnologija zatajila,« pojasnjuje in dodaja, da so vse ovire samo v glavi. Pred poroko bi rad še diplomiral. »Vmes sem bil zaposlen na Zvezi slepih in slabovidnih, kjer sem delal kot referent za nabavo in distribucijo tehničnih pripomočkov za slepe, brajeve vrstice, govorečih mobilnih telefonov na tipke za tiste, ki se ne znajdejo s pametnimi telefoni, govorečih tehtnic, termometrov.«
Še pred zaposlitvijo je moral na poklicno rehabilitacijo na URI Soča, kjer so ga testirali, kaj lahko dela oziroma za katero delo bi bil primeren. »Tam imaš različne delavnice oziroma preizkuse, preverjajo motorične sposobnosti, izpolniš psihološke teste,« našteva. »V dveh mesecih sem se naučil braillove pisave, a to ni relevantno, saj večina potrebuje od devet do 12 mesecev. Pomembno je treniranje prsta, da dobiš občutek, da se ti živčni končiči razvijajo, da lahko bereš brajico. Moram pa priznati, da slepi od rojstva hitreje berejo kot jaz, ki sem se pisave učil pri 24 letih,« razlaga. Trenutno je brez zaposlitve, delodajalcem polaga na srce, da »slepi nismo noben bavbav, saj lahko kljub slepoti marsikaj ponudimo«.
Slepi nismo noben bavbav, saj lahko kljub slepoti marsikaj ponudimo.
Timotej ima kot invalid pravico do osebnega asistenta, in sicer 50 ur na teden, ob koncih tedna zanj skrbi sestra: »Asistent mi največ pomaga denimo na izletih, sprehodih, pri urejanju papirologije na upravnih enotah, vožnji,« pravi in dodaja, da se bo zdaj posvetil dokončanju študija, nato pa si bo omislil družino.
