Timu so napovedali, da ne bo hodil, danes teče na maratonih
Življenje piše zgodbe, takšne in drugačne. Tim Marovt iz Slovenskih Konjic ima danes 21 let in je pred meseci uspešno končal študij na ekonomsko-poslovni fakulteti. Pred desetimi leti, med počitnicami na Havajih, je doživel hudo nesrečo, ki mu je spremenila življenje. Diagnosticirali so mu srfersko mielopatijo, redko poškodbo hrbtenjače, ki je posledica hiperekstenzije hrbtenice. Ta poškodba, specifična za športne aktivnosti, kot je srfanje, je povzročila stiskanje žile, kar je vodilo do odmiranja živčnih celic. Zaradi poškodbe hrbtenjače so mu zdravniki rekli, da nikoli več ne bo hodil in bo moral sprejeti življenje na invalidskem vozičku. Toda to ga ni ustavilo. Za Timom je desetletje borbe, vztrajnosti, predanosti, jeklene volje in moči mu zlepa ne zmanjka.
V nasprotju z diagnozo zdravnikov že več let teče na maratonih po vsem svetu. Spomladi letos je bil v Madridu, kjer mu je španska atletska zveza podelila posebno priznanje Corredor za inspirativno zgodbo. To je bil prvi letošnji mejnik v njegovi športni karieri, a ne zadnji. Pred dnevi je pretekel 15 km na maratonu v Berlinu. »Ni skrivnost, da je bil moj cilj preteči 21 kilometrov, vendar so slabi dnevi in neuspehi sestavni del športa. Ne krivim prehlada, ki me je prejšnje dni močno oviral, vendar mi danes žal ni uspelo doseči zastavljenega cilja. Vem, da me bo ta neuspeh še bolj motiviral in da mi bo letos uspelo preteči polmaraton,« je po maratonu povedal Tim.
»Ko se ozrem nazaj, lahko rečem, da je to nova prelomnica v mojem življenju. Prvič sem uradno pretekel 15 kilometrov, kar je vsekakor dosežek, a hkrati sem razočaran, saj je bil načrt, da bom na Berlinskem maratonu pretekel vsaj 21 kilometrov. Na treningih sem ta cilj večkrat dosegel, vendar sem se nekaj dni pred maratonom začel slabo počutiti, prehladil sem se. Ne želim kriviti tega, a nisem bil v pravi formi, zato mi ni uspelo doseči zastavljenega cilja. Kot večkrat pravim: tudi neuspehi so del profesionalnega športa. Iz tega se je treba nekaj naučiti in iti dalje. Sem pa razočaran. Več kot leto dni treningov sem posvetil temu maratonu. Žal mi ni uspelo, a hkrati komaj čakam, da se pozdravim, da se vrnem na treninge in še letos pretečem polmaraton!« se Tim v pogovoru za Nedeljske novice spomni na dogajanje v Berlinu.
Rehabilitacija še traja
Nastop v Nemčiji je pomemben del napredka rehabilitacije njegovega telesa. »Iz dneva v dan se vidi napredek, treningi in garanje se obrestujejo. So dnevi, ko sem utrujen in nisem najbolj razpoložen, a je to povsem normalno. Pomembno je, da stremim k svojim ciljem, da iz dneva v dan napredujem. Da si postavljam nove izzive in jih realiziram. V vsakdanjem življenju moram vedno manj razmišljati, kako dvigniti nogo, kako prestopiti stopnico. Me pa čaka še veliko truda, da bom uresničil svojo željo in spet hodil brez razmišljanja o vsakem koraku. Sem bližje svojemu cilju, a mi vseeno še vedno veliko manjka. Definitivno rehabilitacija še ni končana. Pred mano je še ogromno dela in napredka. Vedno pravim: sploh ne vem, ali bo rehabilitacija kdaj popolnoma končana, verjetno bo potekala vse življenje. Treba se je zavedati, da so vedno stvari, ki jih še lahko izboljšaš. To me krasi, da hočem biti vedno boljši in bi rad napredoval. Zagotovo se bom enkrat športno upokojil in se ne bom več udeleževal maratonov in tekov. Bom pa v gibanju ostal vse življenje. In naredil bom vse, da se moje stanje še izboljšuje,« odločno pristavi Tim, nato pa se ozre v preteklost.
Čaka me še veliko truda, da bom uresničil svojo željo in spet hodil brez razmišljanja o vsakem koraku.
To je svoboda
»Lahko bi rekel, da se leta 2014 spomnim vsake sekunde, kot bi se zgodilo včeraj. Od trenutka, ko sem padel z roba postelje in ugotovil, da sem paraliziran, do trenutka, ko so mi zdravniki povedali, da ne bom več hodil. Spomini so še vedno sveži. Vsak dan, še posebno v težkih trenutkih, me motivirajo, tudi ko mi na maratonih ne gre najbolje. Ko pomislim, da bi obupal, se spomnim, kako je bilo, ko sem bil na invalidskem vozičku, in hitro se spravim v prave misli in dobim novo energijo. Ti trenutki mi pomagajo pri vsakdanjih opravilih,« se ozre na leto, ko se mu je spremenilo življenje. To je bilo obdobje, ko je postal odvisen od drugih. Danes spet hodi, teče.
»To je moja svoboda. Najbolj sem bil nesrečen, ko sem pristal na vozičku in sem bil odvisen od pomoči svoje družine, bližnjih. Zdaj sem svoboden. Ko želim kam iti, se obujem in grem. Tek je zame izziv – rad bi premagal vedno daljšo razdaljo in bil vedno boljši. Vsi vemo, da je moj glavni cilj preteči maraton. Ta cilj me vzpodbudi, da opravim jutranji in večerni trening. V življenju si je treba postavljati visoke cilje, to je tista prava mentaliteta,« nadaljuje Tim, ki še sam ne ve, od kje črpa energijo, ki je navdih vsem nam. »Ne vem, od kod ta moja energija. Pri 11 letih sem moral odrasti in spoznati, kaj je v življenju najpomembneje. Na prvem mestu so zdravje, družina in ljudje, ki te podpirajo. To energijo črpam iz svojih izzivov, ki si jih postavljam. Moji maratoni in drugi doseženi cilji me spodbujajo. Neuspehi me motivirajo še bolj kot uspehi. Zato mi je Berlinski maraton dal nov zagon,« pove Tim, ki se je po končanem diplomskem študiju vpisal na magistrski študij, poleg tega pa je zaposlen v družinskem podjetju Marovt Group, ki ima več kot 50 let tradicije. »Moji dnevi so razporejeni med službo, treningi in študijem. Veseli me, kar počnem, saj vsak dan napredujem. Prostega časa nimam veliko, a ga rad preživim z najbližjimi. Pozimi smučam, poleti pa sem rad na morju v Dalmaciji,« opisuje, kaj rad počne, ko ne trenira ali dela. Jasno je, da mora biti zelo discipliniran in zavzet. Tak je.
Trener iz Dallasa
»Treniram dvakrat na dan, pri čemer se osredotočam na treninge za moč in vzdržljivost. Poleg tega se ukvarjam z različnimi športi: košarka, smučanje, plavanje, kolesarjenje in adrenalinski športi. Ključ mojega uspeha je, da sem zelo samodiscpliniran. Vem, da moram narediti dva treninga na dan. Moj trener je Anže Maček, ki skrbi za mojo kondicijsko pripravo. Vso sezono je v Dallasu, kjer trenira Luko Dončića, a sva vsak dan v stiku. Ko se vrne v Slovenijo, trenirava skupaj,« predstavi svojega trenerja in razkrije, da rad trenira sam, da mu to celo ustreza.
V zadnjih petih letih ni obiskal zdravnika. »Zato težko ocenim, kako zdravniki gledajo na mojo rehabilitacijo. Z nekaterimi ostajam v stiku in so ponosni na to, kar mi uspeva. Nanje nisem jezen, diagnozo, da ne bom več hodil, so mi postavili na podlagi MRI slike. A sem situacijo obrnil sebi v prid in danes hodim,« razloži Tim, ki ne goji nikakršnih zamer do zdravnikov. Njegova zgodba je dokaz, kaj lahko doseže posameznik, ki verjame v svoje cilje. Za njim je že 30 desetkilometrskih tekov. »Ko bo mogoče, bi rad pretekel 42-kilometrsko razdaljo. Vsem, ki ne morejo ali se jim ne ljubi vstati s kavča, sporočam: zavedati se moramo, da nikoli ne vemo, kdaj lahko pride trenutek, ko hoja ne bo več samoumevna. Zato je treba izkoristiti vsak dan in ceniti svoje zdravje. Denar in materialne dobrine ne morejo nadomestiti zdravja, zato predlagam vsem, da skrbijo zase in za svoje zdravje,« sklene Tim, ki je navdih za vse nas.
