Lovke Danice Lovenjak: Tista iz oglasa
Koproducenta Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana in Festival Ljubljana v nedeljo, 29. maja, na Peklenskem dvorišču Križank predstavljata dramo Penelopiada slovite kanadske avtorice Margaret Atwood v prevodu in priredbi Tiborja Hrsa Pandurja in v režiji Livije Pandur. V uprizoritvi igra tudi članica Draminega igralskega ansambla Sabina Kogovšek, s katero se dobiva v znamenitih Križankah po njenih vajah za predstavo, pri tem pa mi razkrije, kakšno vzdušje jo preveva tik pred premiero.
»Zbudiš se z mislijo na zadnjo vajo, z vsemi na novo odkritimi trenutki in navodili režiserja in upaš, da si jih čez noč – kot se le da – ponotranjil. Zdaj je ta ritem kot mlinček, ki se ne ustavi. Prepustiš se toku ustvarjanja predstave in si dejansko samo v tem, ker za kaj drugega ni koncentracije. Stanje, ki je izjemno naporno, po drugi strani pa polno adrenalina in neprecenljivega pričakovanja pred iztekom.« Poudari, da je to zanjo tudi najbolj dragoceno obdobje. »V zadnjih štirinajstih dnevih se cela ekipa med sabo najbolj poveže in se vzljubi do konca, zato je premiersko slovo tako zelo čustveno.« V šali povprašam, ali je to tudi ene vrste ljubezenski odnos, in v smehu mi odgovori: »Če na koncu pride do tega, smo zmagali!«
V novi vlogi z bičem
Ko se usedeva na dvorišču Križank, mi opiše svoj ritual pred predstavami. »Začne se, ko vstopim čez prag svoje gledališke hiše. Najprej grem v svojo garderobo in se preoblečem v delovno haljo, tako pustim svojo zasebnost za vrati. Potem pa potujem od maske na oder, da ga pozdravim, preverim rekvizite, vmes pregovarjam tekst, da se ogrejem ... do svojega kotička, kjer se do konca pripravim za predstavo. En tak ritual, ki je v bistvu vsakodnevni, hkrati pa že fokus in koncentracija na začetek predstave. Vse v enem. Ko je premiera, je notranja temperatura navita na tisoč obratov, ampak tudi sicer, ko je samo predstava, nikoli ne grem s ceste naravnost na oder.«
Zdaj vso svojo energijo usmerja v novo dramo Penelopiada, ki ni le enostavna priredba Odiseje, saj postavlja v ospredje zgodbo Penelope in njenih dvanajstih dekel. Sabino bomo občudovali v vlogi Evrikleje, ki mi jo z zanosom opiše: »Evrikleja je goreča vernica in častilka svojega ljubega Odiseja in ta, ki na Itaki drži vse niti v rokah. Kot taka je nasprotje in nasprotnica Penelopi in vsemu, kar naj bi mit o Penelopi kot ženski predstavljal. Vprašanje ženske v poziciji do moškega je seveda središčna tema zgodbe. Pogled Margaret Atwood na feminizem se mi zdi zelo sprejemljiv, saj njena deklaracija feminizma ne ločuje moškega in ženskega sveta, ampak ga v svoji raznorodnosti spleta. Pravi, da je feministka toliko časa, dokler gre za pravice človeka, ne glede na spol. Blizu mi je njeno razmišljanje, ker mislim, da vsak -izem v sebi poseduje tudi absolutno skrajnost, do fanatizma pa ni več daleč.«
Homerjeva Penelopa se namreč kot motiv zveste in potrpežljive žene že stoletja vsiljuje kot poučen primer podrejanja žensk, ampak pri Margaret Atwood dobi ingeniozen obrat. »Kdor pozna Deklino zgodbo, se spominja sveta dekel, kjer vlada teta Lidija kot postava čvrste, neusmiljene ženske z bičem v rokah ... In tudi v romanu Penelopina preja je struktura ženskega sveta podobna. Evrikleja je na vrhu, seveda z bičem kot prispodobo,« razloži v smehu. Pa je morda ponotranjila vlogo ženske, ki se je vsi bojijo? »Ne na način, da bi jo prevzela in prilepila na karakter Sabine Kogovšek,« se nasmehne.
Prijazna Špela
Ob osvežitvi z limonado mi izda, da ji ta zadnja vloga predstavlja izjemen izziv. »Ker so vendarle – kar vsak igralec poudari – negativni liki bolj vznemirljivi za študij karakterja kot recimo pozitivci. Fino je brskati po temnih in ostrih plateh človeka, ker se ves čas sprašujem, kako lahko človek vse to zares poseduje v resničnem svetu, kje se začne leglo zla. V voditeljih, ki se igrajo vojne, ga lahko vidimo v očeh, vsakič ko prižgemo televizor, in to ni teater.«
Igralci smo ustvarjeni za to, da igramo vse možne like, različne karakterje, starostne skupine ljudi.
Njo pa na televiziji vidimo v zelo prijazni vlogi, saj je svoj glas in stas posodila za veliko trgovsko verigo. »Mislim, da vsak razmišljujoč človek ve, da smo igralci ustvarjeni za to, da igramo vse možne like, različne karakterje, starostne skupine ljudi. Špela s Spara je zame še ena vloga,« reče o svoji oglaševalski kampanji, ki je zelo udarna. »Res nisem pričakovala takšnega odziva. Prijatelji in tudi samo znanci, s katerimi se že res dolgo nismo videli, se mi oglasijo in so veseli, da me lahko vidijo vsak dan. Takoj izkoristimo priliko za kratko telefonsko kofetkanje. Upam, da se me ne bodo naveličali,« se ob tem simpatično nasmehne kot v oglasu. Eden od projektov, ki so jo navdihovali v zadnjem obdobju, pa je bilo sodelovanje s skupino kajakašev, okoljevarstvenikov Balkan River Defence. S svojim glasom je vdihnila življenje reki Savi v dokumentarnem filmu Zgodba Save, ki bo premierno predvajan 1. junija v Kinu Šiška. In že kmalu jo čaka naslednji gledališki študij, ki se ga zelo veseli, zaigrala pa bo tudi v novi televizijski seriji. Ko jo s tem podrezam, mi v smehu odvrne: »Vse ti je prišlo na ušesa.« Predvidoma v naslednjem letu bo ta serija doživela premiero. »Že snemamo, kaj več o tem pa ne morem povedati,« se skrivnostno namuzne.
Razkošje časa in miru
Igralka SNG Drame se v najinem pogovoru spomni tudi težkega obdobja korone. »Ne morem reči, da nisem delala, sploh ne, ampak generalno smo bili tako paralizirani, da je vrnitev v normalo podobna občutku, kot bi prišel iz minus 50 na plus 50 stopinj. Ko se je začelo spet na polno delati, sem imela občutek, kot da bi mi notranji spomin dobesedno atrofiral. Igralsko kondicijo izgubiš tako hitro kot recimo kondicijo po covidu, ko se pobiraš kar dolgo. Mislim, da smo ga že vsi preboleli, pa vemo, o čem govorim. Iz te bitke smo sicer izšli celi, ampak precej poškodovani.«
Fino je brskati po grobih in ostrih plateh človeka.
Na njeni poti pa jo ves čas podpira igralec Jernej Čampelj, s katerim je povečala svojo družino. »Na neki način smo vsi v isti centrifugi. Vse moje punčke so že navajene na gledališki ritem, ki je res rahlo drugačen od običajnega. V času pred premiero se res malo manj vidimo v fizičnem smislu, ampak tudi to bo minilo in sledilo bo dolgo vroče poletje.« Sabina je namreč mama kar trem hčerkam: Leni, Loli Brini in Mini. »Mislim, da ni nič narobe, če otrokom daš možnost, da so kdaj malo sami,« še pove o svoji družini. Preden odhiti v svoj varni pristan, pa mi razkrije, kdaj se najbolj sprosti: »Ko nikogar nimam, mi je najlepše, da se z dobro knjigo uležem na kavču. To je zame razkošje časa in miru.«
