Titov Galeb bo spet vzletel

Minuli konec tedna se je v Sarajevu zaključil eden najpomembnejših filmskih festivalov v Evropi. Poleg cele kopice filmov, ki so doživeli projekcijo v glavnem mestu Bosne in Hercegovine, je za ljudi z Balkana morda izstopal dokumentarni film reškega režiserja Davida Lušičića s preprostim naslovom Galeb. Skozi pogovor z Danilom Travaljo, enim zadnjih še živečih mornariških častnikov, ki so poveljevali na legendarni ladji nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita, opisuje tako bogato zgodovino te ladje kot tudi vsakodnevno življenje na njej. Ves čas pa se filmska zgodba o življenju na ladji prepleta z obnovo Galeba v ladjedelnici v Kraljevici in reški ladjedelnici Viktor Lenac, ki traja že več kot pet let. Po končanem remontu, če uporabimo ladjarski izraz, naj bi nehal pluti, privezali ga bodo na reški rivi, kjer bo postal muzej v lasti mesta Reka.

Po prenovi bo postal muzej. FOTO: emorje.com

Na premieri aprila letos na zagrebškem festivalu dokumentarnega filma ZagrebDox je režiser Lušičić povedal, da je motivacijo za snemanje filma dobil zaradi družbenih okoliščin, razklanosti hrvaške družbe, ko se je mesto Reka pred leti odločilo, da bo ladjo Galeb popolnoma obnovilo in jo spremenilo v muzej, saj si plovilo s tako zgodovinsko vlogo to tudi zasluži, dodatno pa ga je k dokončanju filma spodbudila nenadna smrt sodelavca, prijatelja in novinarja Nenada Bunjca, s katerim sta sodelovala pri tem projektu. Prav Bunjac je našel zadnjega poveljnika Galeba Stojana Kljajića in z njim opravil nekaj krajših pogovorov, a sta potem v času covidne krize oba, tako kapitan Kljajić kot Nenad Bunjac, umrla za okužbo s koronavirusom.

Utelešenje ideje

»Ta ladja je poskus utelešenja ene od najnaprednejših in najplemenitejših idej in pobud v zgodovini moderne civilizacije in proces njene obnove je seveda trenutek, ki se je moral zabeležiti na filmskem traku. Tako se je lahko na simbolični ravni povedala zgodba, ki je povezana s to idejo in tudi z njenim propadom. Galeb v tem kontekstu prestavlja enkratno pojavo glede na zgodovinska dejstva, ki so zdaj pozabljena in premalo prisotna. Premalo je izkoriščen simbolni pomen Galeba – ladje, ki je poskušala združevati Vzhod in Zahod in ob tem promovirati ideje miru na svetu in idejo neuvrščenega gibanja,« je na premieri svojega filma dejal Lušičić.

Dolga leta je gnil v reškem pristanišču. FOTO: Matej Družnik

Zgodba legendarne ladje Galeb sega že skoraj 100 let v zgodovino. Leta 1937 je bila splavljena v ladjedelnici Ansaldo v italijanski Genovi. Narejena je bila po naročilu italijanskega državnega podjetja Ramb, ki je v Italijo uvažalo banane in drugo eksotično sadje iz italijanskih afriških kolonij. Ladjo so poimenovali preprosto Ramb III in v knjigah je bila zapisana kot motorna ladja za prevoz banan (Motonave frigoferio bananiere). Poganjala sta jo Fiatova dizelska motorja, ki sta se izkazala za izvrsten izdelek, saj sta delovala tudi po tem, ko je bila ladja kasneje kar dvakrat potopljena. Dolga je bila oziroma je še vedno 117,3 metra, široka 15,6 metra in imela je 5,6 metra ugreza.

Po izbruhu druge svetovne vojne so jo spremenili v mornariško zaščitno ladjo, nanjo namestili dva ladijska topa in osem protiletalskih mitraljezov. A kot taka ni dolgo plula, že leta 1941 so jo potopili Britanci. Italijani so jo dvignili iz morja in jo odvlekli na popravilo v Trst. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 je Ramb III prišel v roke Nemcem, ti so ga spremenili v minopolagalca in preimenovali v Kiebitz. A niti pod tem imenom ladja ni prav dolgo plula. Leta 1944 so jo v bližini Reke potopila ameriška letala.

Titov apartma FOTO: Matej Družnik

Ker je bila v povojnih letih gradnja plovil zelo draga, se je tedanje jugoslovansko vodstvo odločilo, da bodo pred Reko potopljeno ladjo dvignili in jo znova usposobili za plovbo. Takratni dvig splitskega podjetja Brodospas je tudi ostal zabeležen na filmski trak. Znani režiser Krešo Golik je leta 1948 posnel kratki dokumentarni film Zaplula je še ena ladja, ki govori o dvigu in vleki do Pulja, kjer so jo v skoraj štirih letih remonta temeljito obnovili. Takrat je dobila svoje sedanje ime Galeb in jugoslovanska vojna mornarica jo je začela uporabljati kot šolsko ladjo, a je kmalu padla v oči Titu, ki jo je začel uporabljati za potovanja po svetu in tudi za svojo »morsko rezidenco«, saj je na njej gostil številne državnike in hollywoodske zvezdnike, kot so Haile Selassie, Winston Churchill, Moamer Gadafi, Richard Burton, Elizabeth Taylor, Sophia Loren ...

Prvič na obisk h kraljici

Nakup Galeba je sprožil silne razprave na Hrvaškem. FOTO: Matej Družnik

Leta 1953 je prvič na Galebu odpotoval na državniški obisk v London h kraljici Elizabeti II. in premierju Winstonu Churchillu. Pozneje je z Galebom plul zlasti v afriške in azijske države članice gibanja neuvrščenih. Jugoslovanski predsednik je na ladji preživel precej časa; vsega skupaj je bil na njej skoraj 500 dni in z njo naredil 85.000 morskih milj. Na enem daljših potovanj, leta 1961, je obiskal osem afriških držav, in prav tistega leta je bilo ustanovljeno gibanje neuvrščenih. Leta 1976 je Galeb odplul na peto konferenco neuvrščenih v Kolombo (Šrilanka) in takrat je bil na njem tudi legendarni Delov fotoreporter Joco Žnidaršič. »Tito, ki je na konferenco sicer priletel, je sprva prebival v hotelu, a so kmalu ugotovili, da tamkajšnja preskrba ni ustrezna, zato se je preselil na Galeba in tam opravil številne bilateralne sprejeme,« je pred leti razlagal Joco.

Slovenija se je od Galeba uradno poslovila oktobra 1991, ko so na njem iz Kopra odpluli zadnji pripadniki Jugoslovanske armade. Med jugoslovanskimi vojnami je bil privezan v mornariškem oporišču Kumbor v Boki Kotorski. Leta 2001 ga je Črna gora za manj kot 700.000 evrov prodala grškemu ladjarju Johnu Paulu Papanicolauju, ki jo je po vzoru Onasissove jahte Christina O hotel prenoviti in spremeniti v jahto za petičneže. Galeba je na prenovo pripeljal v Reko, vendar dela niso nikoli začeli, saj je bil ladjedelnici Viktor Lenac dolžan že za prenovo nekdanje Onasissove jahte. Leta 2006 je hrvaško ministrstvo za kulturo Galeba razglasilo za kulturni spomenik, predkupno pravico pa so dobile lokalna in regionalna skupnost ter država. Mesto Reka je propadajoče plovilo kot edini ponudnik na dražbi kupilo za 150.000 ameriških dolarjev. Obnova in sprememba ladje v muzej mesta Reka naj bi po nekaterih ocenah stala več kot devet milijonov evrov.