To je velika družina Ašenberger: vsako nedeljo skupen zajtrk

Danes so družine z veliko otroki bolj izjema, včasih pa je bilo nekaj običajnega, če jih je bilo pri hiši pet, tudi deset in več. Ena takšnih je bila tudi družina Ašenbergerjevih iz Železnega v KS Galicija, kjer sta zakonca Rozi in Jože Ašenberger spravila na svet in do kruha devetero otrok ter z njimi dočakala praznovanje 60-letnice skupnega življenja – diamantno poroko. Zdaj ju že dolgo ni več, njunih potomcev pa je že za dva avtobusa, saj šteje rodbina 25 vnukov, 60 pravnukov in 7 prapravnukov.

Mojo radovednost je sprožila fotografija devetih Ašenbergerjevih otrok. Ko sem nedavno brskal po svojem arhivu, mi je prišla pod roke in me spodbudila, da sem navezal stik z Ivanom Ašenbergerjem. Vsi so se poročili in imeli več otrok, nam je zaupal.

Na fotografiji z leve stoji prva v vrsti 13-letna Anica, ki je žal že pokojna. Imela je štiri otroke in bila zaposlena kot kuharica. Druga je 11-letna Silva, ki je imela dva otroka in bila prav tako kuharica. Tretji je osemletni Joži, ki ima tri otroke in je po poklicu elektrotehnik, četrti je šestletni Ivan, naš sogovornik, ki ima tri otroke in je po poklicu rudarski tehnik, kar 38 let zaposlen na CMC Celje. Peti je petletni Marjan, ki ima tudi tri naslednike, četrti od fantov je štiriletni Milan, ki ima dva naslednika, za njim sta na sliki še triletna Marinka in dveletna Ivanka. Marinka ima tri naslednike in je bila vso delovno dobo kuharica, Ivanka pa je pravnica. Najmlajši Slavko, ki je bil ob nastanku fotografije star manj kot leto dni, ima tri otroke, izučil se je za mizarja, nato pa je naredil še gradbeno tehnično šolo. Zdaj je samostojni podjetnik v mizarski stroki.

»Oče se je rodil 1920. v Šentjungartu (Galicija) kot najstarejši sin v devetčlanski družini Ivana in Neže. Izučil se je za čevljarja in v tem poklicu delal 12 let, nato se je zaposlil v Tovarni organskih barvil – Cinkarni Celje, kjer je ostal vse do upokojitve leta 1980. Mama Rozi je bila rojena leta 1922 v Železnem (Galicija) kot najstarejša hči Marije in Ferdinanda Videnška. Oktobra 1942 sta se poročila in skupaj zaživela na mamini domačiji, a že dva meseca po poroki je bil oče mobiliziran v nemško vojsko. Jeseni leta 1945 se je vrnil iz ujetništva. Po nekaj letih sta si začela ustvarjati lasten dom na pristavi maminih staršev v Železnem, kamor sta se leta 1953 tudi preselila.«

Vsak mesec, ko je bila plača, je trgovec za družino pripravil tri velike 60-kilogramske vreče moke, 50 kg sladkorja pa po pet kil makaronov in riža, se spominja Ivan. Vsi otroci so zgradili svoje hiše v bližini nekdanjega doma, vsi bratje in sestre so krajani KS Galicija in še vedno so močno navezani drug na drugega. Redno se družijo, vsako nedeljo ob osmih tudi na skupnem zajtrku. »Tradicijo ohranjamo, s to razliko, da se dobivamo po rotacijskem sistemu, prej pa smo se vedno pri starših,« poudari Ivan Ašenberger in doda, da so morali srečanja prilagoditi ob izbruhu epidemije koronavirusa.